Planinski tabor

na začetek pišite nam
VSEBINA:


PLANINSKI TABOR-UVOD

Planinski tabor je v življenju planinskega društva zelo pomembna dejavnost. Tabor mladih planincev je kompleksna vzgojno-izobraževalna akcija, ki uresničuje mnoge cilje in interese vseh v tabor vpletenih strani: planinskega društva, mladinskega odseka, vodnikov in mentorjev, ter seveda otrok in njihovih staršev.

NAMEN IN CILJI PLANINSKIH TABOROV

Osnovni cilj mladinskega planinskega tabora je razvedrilo, vendar pa mimo vzgojno-izobraževalne funkcije tega našega početja ne moremo. Pri snovanju programa tabora je potrebno med obema poloma taborjenja najti pravo ravnovesje.

Poletni tabor mladih planincev je za udeležence tabora sestavni del njihovih počitnic, časa, ko se šolarji lahko sprostijo po napornem šolskem letu. Med počitnicami pride otrokova deklarirana pravica do igre najbolj do izraza. Seveda si mi želimo, da bi lahko mladi svoje potrebe izživljali in potrditve iskali v naravi, v prijateljski družbi in v okviru vrednot, ki jih bivanje v gorskem svetu ponuja in predstavlja.

Hoja v gore zahteva obvladovanje določenih spretnosti, veščin ter poznavanje zakonitosti. Naše varovance najučinkoviteje gorniško vzgajamo in izobražujemo na dobro pripravljenih planinskih akcijah - izletih, pohodih, turah, tekmovanjih. Zagotovo je tabor tista oblika, kjer je vzgoje in izobraževanja lahko največ: preprosto zato, ker je tam največ časa in ker sta vzgoja in izobraževanje že samo bivanje v taboru, toliko lažje pa se potem ustrezne "učne situacije" tudi ustvarja.

Narava je naša najpomembnejša učna snov in učilnica. Človek iz nje izhaja; četudi se še tako trudimo, da bi nanjo čim bolj vplivali, nam to v celoti ne bo nikoli uspelo. Moderni mestni človek je od narave vedno bolj odtujen. Če hočeš naravo resnično spoznati, moraš v naravo iti, tam nekaj časa ostati, opazovati, se spraševati in iskati odgovore. Na taboru spoznavaš predvsem gorsko naravo, z njo pa bivanje človeka v njej. In tu ne mislim samo tistih vedenj o gibanju v gorskem svetu, katerih so polne planinske šole. Človek je v gorskem svetu tudi prebivalec - avtohtoni ali ne - tam se rodi, raste, igra, izobražuje, hrani, dela, na koncu umre. V Mednarodnem letu gora smo o tem svoje znanje razširili in poglobili. Koliko smo bili pri tem uspešni, ve vsak zase.

Poleg igre, razvedrila in spoznavanja narave ima planinsko taborjenje velik pomen tudi pri oblikovanju otrokovih delovnih navad. Pet ali več dni bivanja v šotorih, brez staršev, skromne bivanjske razmere, pomivanje posode, jutranje vstajanje in še bi lahko naštevali. Vse to so izzivi, ki lahko otrokom in mladim pomagajo k pridobivanju osebnostnih navad in lastnosti, ki mu bodo v kasnejših letih pomagale pri polnem in odgovornem soočanju s svojim življenjem. Na taboru se učimo življenja s sabo in v skupnosti. Bivanje v šotorih za tri ali več oseb, hranjenje pod isto streho, izleti v skupinah, umivanje z isto vodo, taborni večeri z ognji. Kadar petošolec v šoli doživi kakšno krivico, teh je zagotovo veliko, se lahko umakne, skrije, po pouku odide domov in svojo težavo potlači ali izživi kje drugje. Na taboru je to težje: predvsem zato, ker so vsi tam in ta isti petošolec preprosto nima kam iti. Tako mu preostane soočanje s sabo in svojimi vrstniki ter njegovimi mentorji ali vodniki. Daleč najpomembnejši dejavnik v vzgoji osebnosti je družina. Vseeno pa so situacije, ki nastajajo ob dolgotrajnem bivanju v skupini, odlična priložnost za vplivanje na vedenje otrok in mladih. Poleg tega se ob planinskih taborjenjih pojavljajo tudi situacije, pri katerih mora posameznik premagovati takšen ali drugačen napor. Te situacije pa so za vzgojo še toliko vrednejše in pomembnejše.

PLANINSKI TABOR IN VODJA TABORA

Vodstvo tabora večinoma sestavljajo vodniki Planinske zveze Slovenije in mentorji planinskih skupin. Oboji so strokovni delavci v športu s področja planinstva, oboji predstavljajo osnovni prostovoljni kader vsakega planinskega društva. Mentorji in vodniki so običajno aktivni preko celega leta: vodenje krožkov, planinskih šol, organizacija izletov, tur, srečanj in še česa. Ob tem delu se srečujejo z nalogami, ki so velikokrat lahko tudi obremenjujoče: iskanje denarja, pisanje poročil, sestanki, nerazumevanje vodstev te ali one organizacije, težave posameznih otrok pa spet dragi avtobusni prevozi. Velikokrat je tako, da so mentorji in vodniki pri rednem letnem delu v veliki meri osamljeni - vsak pač skrbi za "svojo" skupino in se trudi za "svoje" otroke in mlade. Ob pripravah na tabor pa se vse sile v planinski organizaciji združijo, povežejo in usmerijo k istemu cilju. Organizacija planinskega tabora je tako kompleksna in zahtevna naloga, da je en sam človek kakovostno opraviti ne more. Za dobro organizacijo tabora je značilno timsko delo. Tako lahko planinski tabor vodstvu poleg dela prinaša tudi veliko lepih trenutkov, veselja in sprostitve, ki pomagajo mentorju in vodniku prebroditi tudi tiste manj prijetne segmente njegovega celoletnega dela.

napisal TomaŽ Mikeln

na vrh

NAŠ PRVI PLANINSKI TABOR-KAMNIŠKA BISTRICA 2003

Preden začnem pisati o našem prvem planinskem taboru, moram napisati tudi kdaj in zakaj se je pravzaprav vse začelo?
Prav dobro se še spomnim deževnega jutra avgusta lani, ko sem se s strahom odpravila za osem dni proti eni izmed najlepših ledeniških dolin pri nas, v Bavšico, kjer stoji Planinsko učno središče, na Seminar za mentorje planinskih skupin. In tu se je začelo. Seminar oz. člani vodstva so v meni prebudil nekaj česar prej nisem poznala. S svojo strokovnostjo in neverjetno skrbjo so mi posredovali gorniško znanje in odkrili vrednote, ki jih bivanje v naravi ponuja. Po seminarju sem vedela, kje je moje mesto: otrokom posredovati svoje znanje in izkušnje, da jim bo planinstvo postalo način življenja z naravo, da bomo skupaj našli vrednote, ki nam bodo osmislile življenje. Naužila sem se toliko, da sem vedela, kje in kako naj začnem.
Kot vzgojiteljica v vrtcu v Šentjoštu sem začela s planinskim krožkom na OŠ Šentjošt, katerega cilj je bil tudi planinski tabor.
Cilj pa je bil še zelo daleč, želja, sanje, ki sem jih hotela uresničiti. Kako, kje začeti, na koga naj se obrnem po pomoč. V našem PD se s tabori niso nikoli ukvarjali in tudi okoliška društva taborov nimajo v svojem programu, torej potrebujem nekoga z izkušnjami. Že pred koncem zime sem odšla na seminar - Seminar za vodstva planinskih taborov.
Na seminarju, kjer sem dobila veliko odgovorov, sem se o svojih željah pogovarjala z Tomažem Mikelnom, ki je bil tudi vodja seminarja, ponudil mi je pomoč in me povabil naj se pridružim njihovemu taboru, ki ga organizirajo skupaj z OPD Koper in PD Snešnik - Ilirska Bistrica in PD Piran, katerega predsednik je. Z vesljem sem sprejela njegovo povabilo in tako so se začele priprave vseh štirih društev. Zanimivo in odgovorno delo.Taborni prostor je bil že določen: Kamniška Bistrica pri Jurju. Najprej je bilo potrebno dobiti soglasje za planinski tabor od PD Šentjošt, hvaležna sem jim za odobravanje, spodbudo in pomoč. Potem pa je bilo potrebno razdeliti prijavnice otrokom, kajti brez njih tabora ne bi bilo. Konec maja je sledila ogledna tura vseh društev, poleg iskanja primernih tur za otroke tudi priložnost za nedorečena vprašanja v zvezi z organizacijo in, nenazadnje, druženje in spoznavanje vseh vpletenih. Še enkrat smo se srečali 26. In 27. Junija, ko smo postavljali tabor oz. naselje za začasne prebivalce Kamniške Bistrice. Postavili smo prijetno bivališče s šotori, kuhinjo in jedilnico.
V soboto, 19. julija, je končno nastopil dan za našo izmeno. 23 otrok starih od 7 do 12 let, Jelka, Irma, kuharica Marija in jaz smo se odpeljali prvemu taboru naproti. Tam sta se nam pridružila še mentorica Katarina iz Preserja ter vodnik Tomaž iz Pirana. Na turah pa se nam je pridružil še vodnik Matej iz Horjula. Ker v našem PD nimamo vodnikov sem se obrnila po pomoč na PD Horjul. Vodnik Matej Lončar se je z veseljem odzval povabilu in nam s svojim znanjem in pozitivno naravnanostjo do otrok, ostalega vodstva in tabora, zelo pomagal.

KAKŠEN JE BIL NAŠ PROGRAM ?

Zjutraj smo delali počepe ob Lavrenciji in migali z boki ob Bugi Wugi. Ogledali smo si prelepo sotesko Predoselj, Kraljev hrib, balvane Žagano peč in Lepi kamen, na katerem nam je Matej pripravil plezalni vrtec - otroci so bili navdušeni kljub temu, da je bil prisoten tudi strah. Starejša skupina je zbrala dovolj poguma za bivakiranje, za večerjo so si spekli hrenavke na ognju, po večerji je ostalo še nekaj časa za družabne igre, nato pa so si morali poiskati kar se da udobno ležišče in se spraviti v spalno vrečo. Vsi otroci so noč preživeli, čeprav moram priznati, da je ob pokanju vej, skovikanju sove in mnogoterih majhnih živalic pod mojo spalko, tudi mene na trenutke spreletaval strah. Meni osebno bo najbolj ostalo v spominu orientacijsko tekmovanje. Ko so otroci razdeljeni v skupine, z zemljevidom v roki odhajali vsak na svojo točko, sem bila prepričana, da jih bomo celo noč iskali po Kamniški Bistrici. Vendar je bil moj strah povsem nepotreben. Z neverjetno vnemo so prihajali na kontrolno točko, ki so jo seveda vsi našli, nihče ni čutil utrujenosti,z zadovoljstvom so reševali naloge, ki so bile sestavljene iz gorniških tem, katere smo dopoldne pripravili v izobraževalnih delavnicah.
Otroci si bodo verjetno dobro zapomnili tudi celodnevno turo na Kamniško sedlo, na katero je odšla starejša skupina ob peti uri zjutraj in se vrnila pozno popoldne. Mlajša skupina pa se je podala z gondolo na Veliko planino in od tam do planine Kisovec pa čez sv. Primož do Stahovice, kjer jih je čakal kombi in jih odpeljal nazaj v tabor. Kljub dolgi turi so bili otroci zadovoljni, saj smo jim napor lajšali s številnimi postanki, odkrivanjem narave, družabnimi igrami, petjem in šalami.
Posebno doživetje na taboru predstavlja tudi taborni ogenj, ki so ga morali otroci sami pripraviti in zakuriti in pa seveda vse kar sodi zraven - od družabnih iger do kitare in prepevanja. Ne moremo pa mimo zaključnega večera, taborniške poroke, ki so jo pripravili otroci sami in pa seveda krsta, ki smo ga pripravili člani vodstva v vlogah tožilcev, branilcev, sodnika in rablja z debelo vrvjo v rokah. Vsi, ki smo bili na taboru prvič, otroci in člani vodstva smo bili krščeni z vrvjo po zadnji plati in novim taborniškim imenom. Kot vodja tabora sem bila deležna "hudih" obtožb in za kazen so me vsi otroci z vrvjo po zadnji plati. To je bil užitek zanje, ravno tako velik kot tisti, ko sem oblečena zdrsnila v "terme KB", tako smo namreč imenovali ledeno mrzlo reko Kamniško Bistrico, kamor smo se hodili ob vročini, ki nas je spremljala, namakati in kjer smo imeli kopalnico v naravi, kot je zapisala ena izmed udeleženk tabora v biltanu.
Vse prehitro je prišel čas, ko smo morali prijetno bivališče pod šotori pospraviti z vsemi smetkami, pozabljenimi hlačami in lepimi spomini. V naših srcih bo ostala himna tabora, zažgane hrenovke, palačinke in pajki, razmajan kombi, ohrovt in makaroni, malica in beli zajček, krst, dež in solze in morda še kaj.
Kaj je bilo najslabše na taboru? To, da smo bili samo pet dni, je povedala ena izmed deklic. Torej naslednje leto nas čaka cel teden!

Priprava in izvedba planinskega tabora v šotorih zahteva od organizatorjev veliko priprav in truda. Tabor v šotorih se pripravlja celo leto. Organizator pripravi program, pripravi razpis, išče dodatna finančna sredstva, priskrbi vso taborno in planinsko opremo, nazadnje zgradi začasno naselje in tabor tudi izvede. Dela dovolj, za enega človeka preveč, zato pa se potrebuje skupina ljudi, ki dela in organizacijo, ki za to skupino s svojo infrastrukturo stoji. In če tega tima na začetku priprav na tabor še ni, ga je potrebno izgraditi, sicer se bo izgradil sam od sebe. Moral se bo, sicer bo sam tabor težko preživel. Dobro voden tabor pa lahko poskrbi tudi za dobro vodeno organizacijo - zato je tabor v šotorih za planinsko organizacijo in za planinske organizatorje veliko vreden. Če se tabor pripravlja kvalitetno, če se pri pripravi in izvedbi izhaja iz namena in ciljev tabora, je lahko tabor v šotorih odlična možnost za krepitev planinskega društva, mladinskega odseka ali planinske skupine. Zavedati se moramo, da so med pomembnejšimi cilji tudi tisti, ki so povezani z učenjem organizatorjev samih. Pri dobrem taboru se učimo vsi - vodstvo samo v veliki meri že pri pripravi, nazadnje pa pri analizi in evalvaciji. Zaključku enega tabora sledi naslednji tabor in priprave se ponovno začnejo. To je lahko aktivnost, ki oblikuje planinsko organizacijo in jo usmerja v pozitivnem razvoju.

vodja tabora: Mateja Maček

na vrh

DRUGI PLANINSKI TABOR - DREŽNIŠKE RAVNE 2004

od 17.-24 julija na Drežniških Ravnah


Leto je že naokoli, v Drežniških Ravnah smo,
tabor smo napolnili s srečo , ljubeznijo.
V gore bomo šli, planine obšli, korita slapove pastirske poti,
Kjer koli že smo je vedno lepo, čez leto se snidemo.
( himna, po napevu Tri planike )

To je bila himna letošnjega planinskega tabora mladih planincev iz PD Šentjošt, ki je bil julija v Drežniških Ravnah v prelepi vasici pod Krnom, Krasjim vrhom, planinama Zapleč in Zaprikraj. Tudi letos smo tabor pripravili skupaj z PD Piran, OPD Koper in PD Snešnik- Ilirska Bistrica.


Naši izmeni bi lahko rekli "malo mešana", saj so bili tako otroci kot tudi vodstvo tabora iz različnih krajev: iz Šentjošta, Horjula, Brezovice, Polhovega Gradca, Gorenje vasi, Logatca, Ljubljane in Lučin. To samo dokazuje, da v tako zahtevnem projektu kot je planinski tabor, če ga seveda želimo strokovno in kvalitetno pripraviti in izpeljati, ne more sodelovati samo eno majhno društvo, temveč je povezovanje društev nujno potrebno. Kaj potegne povezovanje društev med seboj ter timsko delo, pa tako ali tako vemo.


Nekaj utrinkov in doživetij iz src naših otrok, bi vam radi dragi bralci, ki boste tole prebirali predstavili tudi vam.

Prvi dan smo se mrzlično razdelili po šotorih in si izbrali imena. Vsak šotor je tudi naredil zanimiv plakat in se na duhovit način predstavil. Tako so Swat-i lovili Mafijo, Gorske planike so bile najbolj uradne, Sivo eminenco sta sestavljali dve zreli? ženski in med njima "ubog mladenič". Na sprehodu smo nabrali naravni material in si naredili maskote, ki so bile nekaj posebnega. Pospravljanje šotorov smo tudi ocenjevali in najbolj zavzete smo bile Klepetajoče spalke. (KATJA)

V nedeljsko jutro smo se prebudili s soncem in nasmejani. Lavrencija in Vugi vugi nam za dobro jutro nista ušla. Toplo mleko in žganci še nikoli niso bili tako dobri. Pripravili smo nahrbtnike in se podali v Drežnico k maši. Župnik nas je prav lepo pozdravil. Popoldne smo preživeli v muzeju prve svetovne vojne v Drežnici pri g. Kurinčiču in na stenah v razburljivem plezalnem vrtcu. (METKA)

Za zajtrk smo imeli kruh z marmelado in mleko. Po zajtrku smo si pripravili nahrbtnike in odšli na pohod v Koseška korita. Videli smo slapove. Nato smo poiskali tolmun, v katerem smo se kopali. (TINA)

21.7. se je zaslišal grom iz vseh strani-tudi od spodaj in od zunaj nas je pošteno "zarukalo" ter še bolj prestrašilo. Ko se je zemlja umirila, sem vzkliknila: "O, potres!" To je bil sunek za dobrodošlico, ki nam je dal vedeti na katerem koncu Slovenije smo.
Zvečer pa nas je grel ogenj in pesem ter otroci, ki so se nas kot bolhe oklepali. Od daleč smo izgledali kot ena velika družina. (SARA)

V torek smo odšli na planino Zaprikraj. Hodili smo tri ure. Vsak postanek, ki jih je bilo veliko, je trajal od 5 do 10 minut. Ko smo prispeli v Triglavski narodni park, so nam nekaj povedali o njem. Nato smo si ogledali sirarno in odšli do starih vojaških predorov. Tu je bilo zelo zanimivo. Od tu smo naredili krog in se vrnili v tabor. (URŠKA)

"Končno vrh! Matajur!!!", smo začeli vpiti po nekaj urah. Cerkev. Edina senca na vrhu. Pod njo in okoli nje smo si napolnili želodce in se spočili. Pot nazaj se nam je zdela lahka in kratka. "Grozen" pohod se je razpletel v zabaven in zanimiv konec za nas in za kuharja, ki je bil z nami. Zanj in za kuharja, ki je kuhal večerjo doma-v taboru-smo sestavili pesmico. (KATJA)

Dobra hrana to je prava stvar, juhej!
Naši kuharji so božji dar, je, je!
Glej ga, glej ga žgance skuhal bo,
zdaj želimo si še tortico!
Iz kuhinje že diši, sline se nam cedijo,
Poglej le poglej, lonci prazni so že, sooo žee!

(po napevu Krokodilčki)

In ta dan nas je čakal še en razburljiv dogodek, poln smeha, vpitja in mokrote. Vsi: otroci in mentorji smo bili premočeni od vode iz vedra! Imeli smo olimpijado v oblivanju z vodo.

Kaj je Krasji vrh? Grič, hrib ali gora? Kaj jemo med naporom? Kako se orientiramo ponoči, ko nimamo kompasa ali zemljevida? Še in še smo se naučili v izobraževalnih delavnicah. Popoldne pa orientacijski pohod, pomemben del tabora, saj gre za zmago.

Zjutraj smo vstali zelo zgodaj in se odpravili na Krasji vrh. Zajtrk smo pojedli kar med potjo. Bil je zelo strm breg in potočila se je tudi kakšna solzica. Na vrhu smo videli Triglav, Kanin, Viš, Bovški Grintavec. Tudi dve letali. Veseli smo se vrnili v tabor. (EVA)

Dopoldne smo preživeli na improvizirani žičnici. Vozili smo se po vrvi, visoko nan tlemi sem ter tja. Popoldne pa nas je čakal pohod proti planini Zaprikraj in bivakiranje na prostem. Zakurili smo ogenj, na katerem smo si spekli hrenovke, potem pa se stlačili v spalke in zaspali. Zelo zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Krasjemu vrhu. Pozdravilo nas je dopoldansko sonce in čudovit razgled z vrha. Bivakiranje je bila vznemirljiva izkušnja, ki je ne bom pozabila. (PETRA)

Vsega lepega je enkrat konec. Napočil je zadnji večer. Mora biti nekaj posebnega. In tako je tudi bilo; nastop skupine "ponaredek", krst novincev in poroka, pa polno smeha in obžalovanja, da je konec.


In še za konec. Imeli smo se lepo. Če se v mislih vrnem nazaj v vroč julijski teden, ko se nam je vsak dan pod nogami malo treslo, vidim otroke, ki se podijo za žogo, kako se oblivajo z vodo ali čepijo v koritu, spomnim se godrnjanja na turah, navdušenja, občudovanja, trmoglavosti, slišim petje.... vidim življenje, energijo, odprtost za sprejemanje vsega lepega in brez vsega tega tabora ne bi bilo, ne bi bilo tistega notranjega zadovoljstva, bogastva, ki me žene, da skupaj s kolegi že načrtujem naslednji tabor. Kje in kdaj vam pa še sporočimo.
Vodstvo tabora. No, ti so že lahko "zateženi". Ampak ne na našem taboru; dobro smo delali skupaj, se zabavali in to je največ vredno. Brez Mateja, Vilija, Helene, Katarine, Sare, Benija, Alenke, Urše in Ane tabora ne bi bilo.

Vodja tabora: Mateja Maček

In seveda še veliko bolj velja to za našo voditeljico, ki je bila prvi človek zjutraj, ki je hodil po spečem taboru. Seveda, odgovornost te zjutraj kliče v nov dan...Mateja, bila si kul. Resnično.

na vrh

PLANINSKI TABOR 2005

MEDVODJE OD 23. 7. DO 30.7. 2005

Mnogo poti vodi skozi življenje in 46 otrok starih od šest do petnajst let si je izbralo pot, ki jih je vodila po dolini Tržiške Bistrice skozi znamenito Dovžanovo sotesko do Medvodja na planinski tabor.
Po deževni noči se je sobotno jutro počasi prebujalo in več ko je bilo vrveža na avtobusni postaji v Šentjoštu bolj je tudi sonce mežikalo izza oblakov. Še zadnje slovo od staršev in avtobus je počasi odpeljal proti našemu cilju.
PD Piran, ki je bil pred nami nam je predal "ključe", blato okoli šotorov, in seveda kot običajno poln lonec pašte. Ko je avtobus odpeljal Primorske otroke domov proti morju, se je pričel naš tabor pod vrhovi Karavank.
Prvi dan in noč sta najbolj razburljiva. Naselitev v šotorih, delo po skupinah, risanje in pisanje na plakate in iskanje najbolj pristnega imena, ki bo zaznamoval šotor in prebivalce v njem. Svinjak. Tako so si izbrali ime za šotor tisti fantje, ki so upali, da bodo lahko imeli opravičeno posvinjan šotor ves čas tabora. Pa so se zmotili. Komisija, ki je vsak dan ocenjevala urejenost šotorov jih je že prvi dan poslala v jedilnico brisat mize, kar pa jim ni bilo po volji in so se raje odločili za pospravljanje šotora.
Komaj so si otroci izmislili imena šotrorov, so si že belili glave z imenom skupine in izbiranjem svojega kotička na taboru. Vsekakor smo dobili zanimive štiri skupine; Čebulčkarji, Potočne skalce, Pametni štorovci in Telebajski.
Prvi večer ob tabornem ognju, pesmi in kitari je nekaj posebnega. S pomočjo spoznavne igrice smo izvedeli za imena otrok iz Brezovice in Polhovega Gradca.
Kljub dežju ponoči, smo se prebudili v sončno nedeljsko jutro. Janez, Andrej in Valči so že od petih zjutraj ropotali po kuhinji, da nas je lahko ob pol osmih zbudil vonj po pečenih jajcih. Dobra volja je najbolja, zato smo pričeli dan z miganjem ob bansih in Lavrenciji.
Dopoldne smo si ogledali prelep Stegovniški slap in okolico, popoldne pa smo preživeli v plezalnem vrtcu, kjer smo spoznavali osnove plezanja. Zvečer smo v literarnih delavnicah pisali prve vtise, igrali badbinton, nogomet ali pa se samo podili med šotori.
V ponedeljek zjutraj je bilo v taboru sila živahno saj so se vse skupine odpravljale na svojo prvo turo. Najmlajši smo se s kombijem odpeljali do planine Pungrat in od tam preko planine Šije na Kofce. Krave nam bi skoraj pojedle dnevnike Mladi planinec.
Dve skupini sta si za izhodišče izbrali planino Pungrat čez Škrbino na Kladivo in se vračale preko Tegoške planine v tabor. Ena izmed skupin je na vrhu našla izgubljeno jagnje in odnesli so ga nazaj na planino. Najstarejša skupina otrok pa se je povzpela na Stegovnik. in premagala strah skozi luknjo. Ta dan pa so morali premagati še en strah, saj so si večerjo pripravili pod milim nebom in okoli pol noči doživeli bližnje sračanje z divjimi prašiči. Še dobro, da sta ta divja prašiča bila Beni in Andrej, ki sta sredi noči odtavala iz tabora starejši skupini naproti.
Cilj planinskega tabora je tudi razvedrilo in igra in tako so torkovo dopoldne otroci preživeli v prostočasnih in izobraževalnih delavnicah. Popoldne pa je bilo namenjeno orientacijskemu pohodu. Otroke smo razdelili v sedem skupin, jih opremili z zemljevidi na katerih je bilo označenih sedem točk oz. postaj, ki so jih morali poiskati. Nihče se ni izgubil, orientacijski pohod je bil za vse skupine odlično opravljen.
Dnevi so hitro tekli, vsak dan je bilo bolj vroče, blato pred šotori je bilo že zdavnaj posušeno, tuširanje letos prvič s toplo vodo, ki smo si jo s pomočjo starega bojlerja napeljali je še kako prijalo in v sredo zjutraj so se vse skupine odpravljale na pohod. Dve skupini sta se odpravili proti planini Konjšica do Bele peči od kjer je bil občudovanja lep razgled na Storžič.
Ena skupina si je ogledala Dolžanovo sotesko in se povzpela na Kal, najstarejši pa so se urili v prečenju potoka, izdelali nosila, se učili vozle in samovarovanja ter se pripravljali na bivakiranje. Pozno popoldne se je skupina Telebajski s kombijem odpeljala proti planini Dolga njiva, kjer so si poiskali primeren prostor za spanje. Skuhali so si večerjo, potem pa ob gledanju zvezdnih utrinkov počasi zaspali. Zjutraj so se že navsezgodaj odpravili novim doživetjim na poti in na vrh Košutnikovrga turna. Utrujeni so se vrnili v tabor in ta dan preživeli v senci šotorov, v vodi in seveda nogometu.
Skupina Pametni štorovci je v četrtek pred šesto uro že ropotala v taboru saj so se tudi oni odpravljali na Košutnikov turn opremljeni s čeladami in nahrbtniki, skupina Potočne skalce, pa so se odločile, da osvojijo Veliki vrh. Najmlajši - Čebulčkarji smo si ogledali in raziskali Dolžanovo sotesko.
Večer ob tabornem ognju, ki so ga pripravili otroci je potekal v raziskovanju ozvezdja tako, da smo s pomočjo Katarine spoznali Še nekaj novega o našem ozvezdju.
Ne moremo verjeti, da je tu že petek in da gremo jutri že domov. Planinski tabor mimo vzgojno - izobraževalne funkcije ne more, zato je bilo dopoldne potrebno opraviti še nekaj izobraževalnih delavnic. Na začetku tabora so vsi otroci dobili zvezke, ki so jih sestavili vodniki in mentorji: Stopi na pot znanja, da boš domov prišel pametnejši. V zvezku so otroci morali rešiti naloge iz različnih planinskih tem, ki so jih vodniki in mentorji obravnavali na delavnicah. Seveda je dopoldne bilo še dosti časa za sladoled, igro v vodi, kjer so si otroci s kamenjem zgradili pravi jez. Popoldne pa nas je čakalo še vznemerljivo spuščanje po improvizirani žičnici čez vodo. Ker smo se že ravno spuščali čez vodo ni nihče izmed otrok ali vodstva ostal suh. Na žičnico smo spravili tudi kuharje od katerih je ravno tako curljala voda.
Najnapornejši in hkrati najzabavnejši je prav zaključni večer s piknikom, krstom za nove udeležence tabora in poroko, ki so jo letos pripravile punce iz najstarejše skupine in poročile kar vodstvo med seboj. Seveda je bila to le taborniška poroka. Strahu pred rabljem z vrvjo v roki in taborniškim imenom je bilo ravno toliko kot smeha in ta noč se je zavlekla že v jutro.
Sobotno jutro je najbolj grozno jutro. Pospravljanje, iskanje majic, spodnjic, nogavic, zaključni govor, ko vame gledajo oči in upajo, upajo na obljubo, da se drugo leto zopet vidimo.

Tako. Pa je za nami še en planinski tabor. Zdi se mi, da je vsako leto pestrejši in izvirnejši. Brez dobre ekipe vodstva: vodniki, mentorji, spremljevalci in kuharji, nam zagotovo ne bi uspelo. Hura za Mateja, Ano in Gašperja iz Horjula in zahvala PD Horjul, Katarini iz Preserja in Alenki iz Brezovice in zahvala PD Preserje, Heleni ter Beniju, Viliju, Sari, Janji - zdravnici in zahvala PD Šentjošt, kuharjem in vsem, ki nam pomagate pri postavljanju in podiranju tabora in se zavedate velikega truda in priprav pri tako zahtevnem projektu kot je planinski tabor v šotorih. Zahvaljujem se tudi POŠ Šentjošt in OŠ Polhov Gradec, ter OŠ Brezovica za šolski kombi, ki smo ga bili zelo veseli. Nenazadnje je tu zahvala otrokom in staršem, ki nam zaupajo, da otroke popeljemo v gorski svet izjemnih doživetij v katerih si pridobivajo nove izkušnje za življenje.

Življenje vodita dva usmerjevalca: strah, zaradi katerega se izogibamo določenim stvarem, ter želja in upanje zaradi katerih nas nekatere stvari privlačijo. Po treh taborih v meni ni več strahu, je le še želja in upanje v še boljši tabor v naslednjem letu. Kje in kdaj pa boste že izvedeli.

Lep gorniški pozdrav Mateja Maček, vodja tabora

na vrh

8. PLANINSKI TABOR MLADIH PLANINCEV MLADINSKEGA ODSEKA PD ŠENTJOŠT

ZAVRŠNICA OD 31.7.2010 DO 7.8.2010

Po zanimivem poletju, polnem dogodivščin je tu znova jesen. Spomini na planinski tabor pa so še tu…

Prvi teden v avgustu smo mladi planinci Planinskega društva Šentjošt spet našli začasni dom pod šotori. Letos smo bili v Završnici pod Stolom, kjer smo odkrivali lepote Karavank. Že prihod na tabor je nekaj posebnega. Najprej pravila in taborni red, nato razporeditev po šotorih - pri tem je najbolj pomembno, da čim hitreje pritečeš do šotora, ki ga želiš, saj se za najboljše položaje bije huda bitka - pa izbiranje imen za šotore in predstavitev. Kasneje sledi delitev v skupine in spoznavanje okolice tabora.

Nedelja je čas za plezalni vrtec. Mlajše tri skupine so se preizkusile v plezanju na »mini ferati« in še posebej najmlajši so pokazali veliko spretnosti. Najstarejša skupina pa se je ta dan odpravila na krajši pohod, ki sta ga vodila novopečena vodnika pripravnika. Ta skupina je plezala med tednom, v naravnem plezališču nad taborom. V nedeljo vse razveseli še pravo nedeljsko kosilo, saj se naša kuharja vedno izkažeta.

Čez teden so sledili pohodi. Razdeljeni smo bili v štiri skupine. Najmlajši so se podali na Roblek, Ajdno ter v Blejski Vintgar. Srednji dve skupini sta hodili na pohode skupaj, le tempo je bil prilagojen starosti in zmogljivosti. Povzpeli so se na Stol, Srednji vrh in na Roblek, tisti malo hitrejši pa so z Robleka pohiteli še na Prevalo, na sirove štruklje z brusnicami. Najstarejši so bili na Begunjščici in na Smokuškem vrhu, letos pa so bili prvič še na dvodnevni turi. Prečili so grebene od Dovške babe, preko Golice, kjer so tudi prespali v koči, do Kamnitnika, nato pa so se spustili v tabor. Kadar ni bilo pohodov smo v taboru pripravili različne aktivnosti. Imeli smo taborjado s štafetnimi igrami, orientacijski tek, tombolo, različne družabne igre in skeče. Večere ob tabornem ognju smo si krajšali z igrami za zabavne večere, petjem in pogovori. Že kar malo v navadi pa je, da si vodstvo enkrat v tednu po večernem programu za otroke priredi še »družabni večer za vodstvo«. Imeli smo celo taborno himno in zastavo, ki so jo otroci sami naredili. Kot vsako leto smo si porisali tudi majice.

Letos nam jo je vreme malo zagodlo, kar nekajkrat je popoldne deževalo in nas malo zmočilo, a to ni pokvarilo razpoloženja. Zadnji večer je lilo kot iz škafa, zato smo krst pripravili v jedilnici. Imeli smo odlične krvoločne rablje in sodnika. Poroko smo zaradi slabega vremena prestavili na sobotno dopoldne. Po zajtrku so otroci pripravili mlaje, »šrango« in poročni obred in nas zelo nasmejali. Sledila je še podelitev nagrad za zmage v taborjadi in orientaciji ter pospravljanje in pakiranje, nato pa odhod proti domu.

Končal se je že osmi planinski tabor, ki nam je dal novih izkušenj. Zahvaljujemo se staršem, ki nam zaupajo svoje otroke, mladinskim voditeljem, vodnikom in mentorjem PD Snežnik Ilirska Bistrica, PD Horjul in PD Podpeč-Preserje, ki sodelujejo pri vodenju tabora, kuharjem, članom PD Šentjošt ter vsem drugim, ki nas podpirajo pri izvedbi in organizaciji projekta.

Planinski pozdrav,

Katja Maček

Še nekaj slik iz tabora:

SkupinskaVlečenje vrvi

Na vrhuVečerne igre

Krst


na vrh

9. PLANINSKI TABOR MLADIH PLANINCEV MO PD ŠENTJOŠT – ČEZSOČA 2011

Letošnje poletje je MO PD Šentjošt organiziral že 9. planinski tabor. Avgusta je za teden dni postala naš drugi dom Čezsoča pri Bovcu.

V soboto smo prispeli v tabor. Po nastanitvi in kosilu je bilo že vse v tabornem duhu. Začeli smo pisati himno, izdelovati zastavo in plakate z imeni šotorov, ljubitelji nogometa pa so že našli prost del travnika ob šotorih in začeli »taborno ligo«. V nedeljo zjutraj smo se peš odpravili v Bovec k sv. maši, nato pa na ogled zasebne zbirke orožja in predmetov iz prve svetovne vojne. Najstarejša skupina je namesto muzeja obiskala plezališče v Kal Koritnici. Naša navada je tradicionalno nedeljsko kosilo, ki vsako leto kuharjem vzame kar nekaj časa, vsi pa smo vedno navdušeni nad vonjavami iz kuhinje in nato tudi nad hrano. Popoldne naj bi se še ostale skupine preizkusile v plezanju in hoji ob vrvni ograji, toda dež nam je pokvaril načrte. Ostali smo v jedilnici ter izdelovali žige, najstarejši pa so imeli delavnico prve pomoči. Zaradi močnih padavin smo otroke po večerji spravili v šotore, vodniki in mentorji pa smo še malo posedeli v jedilnici. Prijeten večer so prekinili prvi »klici na pomoč«, saj je voda začela zalivati šotore. Začelo se je »reševanje«, prtljago je bilo treba čim prej spraviti na suho. Bosi smo hodili po taboru, saj je bilo vode ponekod skoraj do kolen. Prtljago smo spravili v dokaj suho jedilnico in kuhinjo. Šotor najmlajše skupine je bil tako moker, da smo otroke s spalkami vred preselili v kuhinjo, vodnice pa so svoj šotor za eno noč zamenjale za kombi. Novo jutro smo začeli s sušenjem oblačil, čevljev in spalnih vreč. V jedilnici smo napeljali vrvi in na sredino postavili gorilnik iz kuhinje, a oprema se je le počasi sušila. Upali smo, da nas kmalu obsije sonce. Dogovorili smo se tudi, da bodo otroci noč preživeli v planinskem učnem središču Bavšica. Tako smo vse otroke s kombijem prepeljali v Bavšico. Popoldne je minilo ob igrah in ustvarjalnih delavnicah, večer pa ob kitari in za najmlajše ob pravljicah. Zjutraj smo pospravili hišo in se peš odpravili proti Klužam, od tam pa nas je naš »šofer« Nejc prepeljal do tabora. Sonce je že močno grelo, po celem taboru smo imeli napete vrvi in naša oprema se je hitro sušila. Popoldne smo imeli vsaj približno že pospravljena oblačila in so otroci lahko kaj oblekli, zato smo se odpravili na kratke pohode v okolico. Zvečer smo se zabavali ob kvizu Male sive celice.

V sredo se je naše taborno življenje spravilo na prave tirnice. Najmlajša skupina je imela pohod do Hermanove trdnjave, tam smo jim pripravili tudi pravljični skriti zaklad. Druga skupina je šla do planine Golobar, tretja na 1313, četrta, najstarejša pa na Svinjak. Popoldne je šla plezalne spretnosti preizkusit še druga skupina.

Tudi v četrtek smo lepo vreme izkoristili za pohode. Najstarejša skupina se je povzpela na Rombon, tretja skupina je šla na Javoršček, druga pa na 1313. Najmlajši so odkrivali lepote pod Loško steno, šli so do planine Bala nad Bavšico. Popoldne smo se ohladili v Soči, najmlajši so tudi plezali. Večer nam je popestrilo predavanje gorske reševalne službe Bovec. Po predstavitvi dela reševalcev je sledil še družabni večer ob ognju.

V petek smo se sprehodili do slapu Boka, imeli smo igre brez meja, popoldne pa žičnico čez Sočo za vse skupine. Zvečer sta nas kuharja razveselila s hrano z žara, sledil pa je zaključni večer s porokami in planinskim krstom. Noč je bila za nekatere dolga, saj so poskrbeli, da so se kot vsako leto, v soboto zjutraj poznale posledice petkove noči. Dixi-ji so bili obrnjeni drug proti drugemu tako, da je le eden od treh imel dostopna vrata, moja izkušnja pa je, da je bila prva stvar, ki sem jo zjutraj zagledala kombi, ki je bil zelo tesno parkiran ob vhodu mojega šotora ter je bilo plazenje ven kar zabavno. So se fantje ponoči kar potrudili in »pritišali« kombi do šotora – čim bolj neslišno seveda.

Sobota, kot vedno, pospravljanje in potem vožnja proti Šentjoštu. Avtobus, poln navdušenih otrok.

Vodenje tabora prvič, zanimiva izkušnja, ne bi bilo možno brez vseh, ki se jim tukaj zahvaljujem – mentorjev, vodnikov, pomočnikov, kuharjev, »šoferja« ter seveda otrok, ki nam jih starši zaupajo. Zaključili smo že 9. planinski tabor, veselimo se že 10., jubilejnega. Ko se ob taki lepi, zdaj že lahko rečem tradiciji taborov v Šentjoštu spomnim na prvega pomislim, kako fajn je biti le udeleženec in se brezskrbno zabavati ter priti domov poln vtisov. Prepričana sem, da otroci to doživljajo tudi zdaj in to je glavno.

Katja Maček


Susenje Predavanje

Spanje Bavšica Zeja
Na vrhu Skupinska

na vrh


10. PLANINSKI TABOR MO PD ŠENTJOŠT – KOPRIVNA 2012

Letošnji planinski tabor, ki je bil že deseti planinski tabor mladih planincev PD Šentjošt, je potekal v Koprivni, majhni vasici v občini Črna na Koroškem, v povirju reke Meže, na pobočjih Pece in Olševe. Tudi letošnji tabor smo organizirali skupaj s PD Koper, PD Snežnik Ilirska Bistrica in PD Piran.

Ja, desetič smo se že družili pod platneno streho, v osrčju naših gora. V vseh teh letih smo bili pod Kamniško - Savinjskimi Alpami, Karavankami in Julijskimi Alpami. Vseh lepot, doživetij in občutkov mnogih otrok in vseh odraslih vpletenih v planinski tabor ni mogoče zapisati, zapisani so v njihovih in naših srcih in glavah.

Kako se je pravzaprav vse začelo? Spodbude članov Marka in Staneta iz PD Šentjošt, leta 2002, naj se udeležim seminarja za mentorje planinskih skupin v planinskem učnem središču v Bavšici, češ, da naš PD potrebuje mentorja, ki bi pričel delo z mladimi v društvu, so me izzvale, da sem postala mentorica PZS in se naslednje leto udeležila seminarja Organizacije planinskih taborov. Tu sem imela srečo, da sem spoznala prave ljudi, »primorce«, od katerih sem se ogromno naučila in ki so mi pomagali pri organizaciji prvega planinskega tabora v Kamniški Bistrici. Bilo je nepozabno. Seveda najprej strah, ali mi bo uspelo, potem pa navdušenje PD Šentjošt, otrok, ki so se udeležili prvega tabora in staršev, ki so nam zaupali in pomagali. Vodnikov in mentorjev v društvu ni bilo, zato sem za pomoč prosila sosednja društva, ki so se odzvala in nam »posodila« vodnika in mentorja. Skupaj z njima in ob pomoči naših članov ter kuharice, smo pod streho spravili prvi planinski tabor.

Vsi skupaj smo spoznali radosti bivanja pod platneno streho, v začasnem bivališču v naravi, kjer poleg igre, razvedrila in spoznavanja narave, premagujemo in krepimo tudi samega sebe. Bivanje v šotorih, skromne bivanjske razmere, pomivanje posode, jutranje vstajanje, pohodi, taborni večeri, vse to so izzivi, ki otrokom pomagajo pri pridobivanju osebnostnih navad in lastnosti. Vsega tega sem se dobro zavedala in na nek način me je skrbelo samo to, ali nam bo uspelo tabore za otroke organizirati še naprej. V društvu nismo imeli izobraženega kadra, to pomeni, da nismo imeli ne vodnikov in ne mentorjev. Prva naloga društva je bila izobraževanje kadra, da bi lahko speljali planinski tabor še naprej. Odziv je bil dober in vsako leto smo imeli več vodnikov in mentorjev, ki so sodelovali pri organizaciji in izpeljavi vseh naslednjih taborov, vse do desetega.

Ne morem mimo vseh otrok in staršev, ki so nam zaupali svoje otroke, da so delček počitnic preživeli z nami. Ponosna sem na vse otroke, posebno pa na tiste, ki so kot otroci - udeleženci začutili svoje poslanstvo v taborih in so že postali vodniki PZS in mladinski voditelji MK PZS. Ponosna sem na naše planinsko društvo, ki je majhno in je v teh letih raslo, do ustanovitve MO PD Šentjošt, člani so prepoznavni in dejavni v MK PZS in MDO.

Priprava in izvedba planinskega tabora v šotorih zahteva od vseh vpletenih društev veliko priprav in truda. Tabor v šotorih se pripravlja celo leto. Potrebno je poiskati prostor in se dogovarjati z lastnikom prostora, potrebno je pripraviti program, se prijaviti na razpis, iskati dodatna finančna sredstva, priskrbeti vso taborno in planinsko opremo, nazadnje »zgraditi« začasno naselje in tabor tudi izvesti. Včasih imaš vsega dovolj, vztrajaš zato, ker imaš pred sabo cilj - otroke, ki se morajo imeti nepozabno lepo in se naučiti novih spretnosti, veščin in zakonov, ki jim bodo pri gibanju v gorah ostala za vse življenje. V veselje je tudi sodelovanje z ostalimi vpletenimi društvi in vodstvom svojega društva, ki nam vsem prinaša veliko lepih trenutkov, veselja in sprostitve.

Naš tabor je letos potekal od sobote,14. julija do sobote, 21. julija. Skupaj z nami je bilo na taboru še 8 otrok iz PD Horjul, kjer ima mentorica Marjeta planinski krožek. Otroke, ki obiskujejo planinski krožek je povabila, naj del svojih počitnic preživijo z nami na taboru.

Tudi letošnji program tabora smo delali z vedenjem, da je osnovni cilj planinskih taborov razvedrilo in na drugi strani vzgojno – izobraževalni del.

V soboto zgodaj dopoldne smo se odpeljali z avtobusom iz Šentjošta, pobrali še otroke iz Horjula in se skupaj odpeljali naprej proti Črni na Koroškem, ki je za večino povsem neznan del Slovenije.

Na tabornem prostoru so nas pričakali prijatelji iz Ilirske Bistrice in nas najprej opozorili na miši, ki naj bi jih bilo toliko, da si bivališča delijo z otroki, ki imajo v nahrbtnikih kaj sladkega. Takoj smo pobrali vse sladkarije in jih spravili na varno, o mišjih obiskovalcih pa smo se skozi bivanje v taboru lahko prepričali tudi sami.

Popoldne je minilo ob razporejanju po šotorih, izbiranju imen za šotore in skupine, ki so bile letos štiri. Ker smo letos imeli tabor tako rekoč pod Peco, kjer spi Kralj Matjaž, sta bila osrednja nit našega tabora Kralj Matjaž in njegova Alenčica. Zvečer nas je »Kralj Matjaž« celo obiskal in predstavili smo mu naše graščine – šotore.

Sobotna noč je bila deževna in prav tako nedeljsko jutro. Po zajtrku smo se kljub temu s kombiji prepeljali v Mežico na ogled rudnika. Za otroke pa tudi za vodstvo je bil obisk rudnika nepozaben. Pred vstopom v rudnik smo se oblekli v delovne plašče, dobili smo čelade in nekateri še svetilke. V rudnik smo se peljali z rudniškim vlakcem, s kakršnim so se včasih na delo vozili rudarji. V jami smo se razdelili v dve skupini in z vodiči odkrivali rudniške skrivnosti. Čisto na koncu smo srečali tudi rudniškega škrata – »perkmandelca«, ki nam sicer ni pokazal, kje se skriva zaklad, pripravil pa nam je sladko presenečenje.

Po obisku rudnika nas je čakalo že tradicionalno nedeljsko kosilo – goveja juha, dunajski zrezki, ocvrta zelenjava in solata.

Popoldne nam je bilo vreme že malo bolj naklonjeno. Lahko smo pripravili izobraževalne delavnice na nogometnem igrišču, ki je bilo letos na tabornem prostoru. Otroci so poslušali zelo zanimivi predavanji o prvi pomoči in vremenu. Kratkočasili so se tudi v ustvarjalnih delavnicah, izdelovali so krone za Kralja Matjaža, nakit, risali na lesene ploščice.

Večer smo preživeli ob ognju in družabnih igrah.

V ponedeljek so bili na sporedu pohodi. Prva, najmlajša skupina je šla do Sv. Ane, druga skupina do Sv Jakoba, tretja in četrta skupina sta šli na Olševo, poleg tega pa so si ogledali še Potočko Zijalko.

Popoldne smo pripravili veliko igro, v kateri so otroci zbirali material za risanje kraljestva Kralja Matjaža. Za zaključek dneva je sledil še »kino pod platneno streho«, ogledali smo si gorniški film Sfinga.

Tudi v torek smo sopihali v hrib. Prva in druga skupina sta se povzpeli do Doma pod Peco in si ogledali še Votlino Kralja Matjaža. Tretja skupina se je povzpela na vrh Pece, četrta pa je šla na Raduho. Popoldne je ena od skupin plezala v plezališču Burjakove peči v dolini Tople, drugi pa so se zabavali ob družabnih igrah in nogometu, ki je bil letos zaradi igrišča kar velikokrat najbolj zaželena dejavnost. Ob večerih so nas obiskovali še domačini in takrat se je vedno igralo - Šentjošt:Koroška.

Popoldne smo »oznanili«, da bo zvečer »tekmovanje v najbolj smešni frizuri«, otroci so se zelo potrudili, tako, da je bilo zvečer na izboru ob ognju kar nekaj aplavzov.

V sredo je bilo jutro malo bolj sproščeno, saj se ni hitelo na pohode, čakala pa nas je orientacija. Za začetek so nam neki »zamaskirani nepridipravi« s kombijem ugrabili Kralja Matjaža, zato je bila orientacija pravzaprav iskanje dobrega kralja po okoliških vzpetinah. Najbolj zavzeti, so ga kar hitro našli. Popoldne so nekateri spet obiskali plezališče, drugi pa so si ogledali Črno.

Zvečer smo imeli še kviz, na katerem so otroci pokazali, kaj vse so se že naučili na taboru.

Četrtek je bil spet dan za pohod. Prva skupina se je povzpela do Sv. Jakoba, druga skupina si je ogledala Potočko Zijalko, tretja je šla do Sv Ane, najstarejši pa so šli na Peco. Popoldne smo se hladili ob vodnih igrah in vsesplošnem špricanju. Po večerji smo »postavljali rekord«, na igrišču smo poskušali vsi zaplesati na vse »verzije« pesmi »Ai se eu te pego«. Otroke je razveselil tudi družabni večer ob ognju z igro vroča čebula.

Letos so bili vsi zelo navdušeni nad plezanjem, zato so šle v petek dopoldne vse skupine še enkrat v plezališče. Pripravili smo še delavnice o opremi v gorah ter delavnico o vozlih in vrvno ograjo. Popoldne smo imeli piknik in pripravo na zaključni večer ter podelitev nagrad. Petkovi večeri so tradicionalni. Planinski krst, kjer novi udeleženci dobijo planinsko ime, taborna poroka ter družabnost ob ognju, nato pa »zabave« po šotorih.

Sobota je dan za odhod domov in besede, da se vidimo na naslednjem taboru.

Ob koncu 10. tabora se zahvaljujem vsem članom vodstva, da so si vzeli čas, zahvaljujem se staršem, da so nam zaupali otroke in Osnovni šoli Polhov Gradec, ker nam je posodila kombi.

Zahvaljujem se tudi PD Šentjošt, za vsakoletno podporo in pomoč.

Glede organizacije planinskega tabora pa sem prepričana, da nam bo tudi prihodnjih deset let uspelo organizirati tabore v objemu gora.


Mateja in Katja Maček



                                               

na vrh