<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Žene zibelka življenja

Nazaj Začetek Naprej

Sestra Elvira
"To, kar naj bi ženska živela in kar naj bi dihala, je družina; kajti to je njen resničen poklic. Ženska, ki je poklicana v zakon, mora razmišljati o otrocih, kako jih vzgajati in kako se z njimi igrati. Zaradi tega se ženska ne sme poigravati s svojimi užitki. Mora se znati obvladovati, ker je sama dar svojemu življenju. In ta dar, zgrajen z Ijubeznijo, v zastonjskosti prinaša resničen mir njenemu srcu. Pomembno je zasejati, vzgajati in v duši otroka negovati resničnost Boga, ki je edina resnica, s katero smo lahko v odnosu. Ženska ima prav posebno nalogo, da razglaša življenje nad smrtjo, ne nad fizično, temveč nad tisto, ko se izgubi upanje in zgreši naloga, kadar se zdi, da seje vse okrog tebe zrušilo in se prestrašiš. Tja je poklicana ženska, da z njo vznikne upanje, radost, življenje in gotovost vstajenja. Ženska ima nalogo, da to zaseje in vstajenje pride po njenem vstajenju. Če je zaprta v svojo lupino, če je omejena s strani svoje družine, ni več nevesta, kajti ženskaje naročje, ki sprejema celotno človeštvo. Torej se mora prikloniti vsaki človeški resničnosti s tisto nežnostjo, s tisto pripravljenostjo, s tisto Ijubeznijo, ki je lastna materi. Ženska je ustvarjena zato, da daje življenje za ceno svoje krvi in svojega lastnega življenja. S tem se uresničuje, s tem se osvobaja svojih meja, omejenosti, strahov m zaprtosti. Ženska mora svetu dajati življenje, da se lahko v polnosti začuti zgrajeno. Gospod je dal v srce, v glavo, v telo ženske življenje človeštva in ona se tej vlogi ne sme odreči. Ženska, ki se ne zaveda svoje poklicanosti matere, je pošast. Verjeti v resničnost, ki jo je Gospod položil v nas, pomeni predvsem sprejemati same sebe kot ženske in s hvaležnostjo odpreti srce za Boga, da bi potem lahko načrtovale, mislile in želele tako. Če ženska z vsem svojim bitjem ne dopusti, da jo prevzame Ijubezen, če se otepa biti mati, ne bo mogla biti niti žena. Materinstvo je zelo pomembna in posebna stvar. Ne zato, da bi se pokazali drugim, ampak da bi to živeli. Poročena ženska, ki se otepa materinstva, ubija samo sebe. V resnici ženske, ki ne želijo otrok, niso vedre, radostne in optimistične. Vendar je najpomembnejša stvar v materinstvu sprejemati otroka kakor božjega otroka s tem, da podarimo Bogu popolno zaupanje, kajti on ve, kdaj je trenutek in čas, da položi svojega otroka v maternico ženske in potem v roke staršev. Prav zaradi tega naj se ženska ne omeji samo na to, da daje fizično življenje, kajti tak otrok bo obsojen na smrt. Sprejeti in verjeti moramo to, da je ta otrok, preden je postal otrok nekega moškega in ženske, bil otrok Boga, kije oče, mati, brat, sestra, nežni mož. Družina se mora rojevati iz svete Trojice, ki komunicira, ki nenehno misli na nas, ki daje stvarstvu življenje zaradi nas. Verjeti v to pomeni vdihovati v družino dialog, občestvo in darovanje samega sebe drugim. Bog potrebuje naravno resničnost, da nam podari otroka, prav tako kot je potreboval naravno naročje Marije za svojega izvoljenega Sina, za učlovečeno besedo, ki je postala vidna v Jezusu. Danes se veliko govori o odgovornem materinstvu in očetovstvu, vendar kdaj moški in ženska dosežeta resničen smisel odgovornosti? Takrat, ko razumeta, da je podarjanje življenja gesta, ki je spočeta, želena in ustvarjena od Boga. Ženska mora sprejeti, da Bog v njej svobodno deluje. Lahko se zgodi, da otrok iz maternice odide na spontan način in se vrne v nebeško kraljestvo. V materi je gotovo trpljenje vendar ta otrok ni izgubljen, saj bo obstajal za vedno. Če to resnico zanikamo, se iz tega rodi zavračanje življenja. Tako je pri abortusu, ki je umor. Veliko žensk živi danes v strahu in ne želijo postati matere. Ne zaradi tega, ker jim otroci ne bi bili všeč, temveč zato, ker zavračajo Boga. Ženska, ki ne sprejema materinstva, ni izkusila Ijubezni in kadar manjka Ijubezen, lahko rodi otroka le fizično, vendarje že pred rojstvom obsojen na smrt, ker ni bil Ijubljen, želen, sprejet. Tak otrok trpi že v maternici, ni miren. Rodi se že z občutki strahu, dvoma in osamljenosti. Postal bo žrtev zavrženosti, ki mu bo odvzela upanje, entuziazem v tveganju, da bo sam ponovil isto napako, ko bo odrasel. Samo pogled na Jezusa kot tistega, ki nas je želel in hotel še pred našim očetom in mamo, nas osvobaja od vseh negativnih dediščin, ki nam jih je preteklost pustila v srcu, da lahko zaživimo svobodo božjih otrok. Temeljnega pomena se je vrniti v kulturo življenja. Hraniti se moramo iz vere, ki nam zagotavlja mir in Ijubezen, in prav iz te polnosti se morajo rojevati, brsteti in cveteti življenja."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--