Pričevanja fantov

Zoran
"Imam enaintrideset let in prihajam iz Ljubuškega. Rad bi vam povedal o svoji poti iz teme v svetlobo.
Odraščal sem v normalni krščanski družini. Moj prvi problem se je začel v osnovni šoli. Bal sem se svojega očeta. Takrat so se začela prva bežanja od hiše in prvi cigareti. Izgubil sem voljo do šole m sem jo zapustil. Po končani osemletki sem začel delati v kazinojih, kjer sem začel kockati. V takem krogu Ijudi sem preživel okrog štiri leta. Z osemnajstimi leti sem šel prvič v zapor. Ko sem prišel ven, sem se začel drogirati iz radovednosti pa tudi, da bi bil v središču pozornosti. Takoj sem začel s težkimi dogami. Prva tri leta nisem imel problemov pri nabavljanju heroina, tako da sploh nisem dojemal, kaj se dogaja. Ko je prišla sestra iz Nemčije, so starši zvedeli, da jemljem mamila, zato sem odšel z njo v tujino, da bi se odvadil od droge. Po vrnitvi sem ponovno začel. Spet sem šel v Nemčijo in tam preživel okrog dve leti. Ker nisem nič delal, sem zopet zapadel v slabo družbo, začel sem prodajati mamila in spet sem končal v zaporu. Ko sem prišel ven, sem spoznal 'normalno' dekle, s katerim sem preživel eno leto, potem pa sem se vrnil k heroinu. Odšel sem na Hrvaško, kjer so me po neuspešnih poskusih, da bi prenehal z mamili, izgnali iz države. Ko sem se vrnil domov, sem potegnil v mamila še brata. Nisem imel velike izbire in ponovno sem začel dilati. Postal sem velik problem za okolje in policijo. Z njo sem imel veliko problemov. Znašel sem se na samem dnu in se odločil za skupnost.
Začetek ni bil niti malo lahek. Delovne dneve sem preživljal v Međugorju in po dvaindvajsetih dneh sem vstopil v skupnost v Varaždinu. Na začetku mi je bilo težko brez vseh stvari, na katere sem se navadil, toda že po dveh mesecih me je začela peči vest zaradi vsega, kar sem naredil. Bilo mi je žal, ker sem doumel, kako je heroin vladal nad menoj. Ko sem gledal Ijudi okrog sebe in sebe samega, sem spoznal, da se lahko spremenim, da lahko normalno razmišljam, da se lahko smejim in gledam Ijudem v oči. V Varaždinu sem se naučil tudi veliko različnih opravil. Znam peči kruh, kuhati, delati na vrtu, v hlevu ... Tam sem preživel sedemnajst mesecev, potem sem odšel v Biograd odpret novo hišo. Sami začetki z veliko trpljenja in odpovedi so obrodili sadove in danes vem, da smo veliko naredili. Na začetku nas je bilo enaindvajset, zdaj pa nas je mnogo več. Vidim, da smo rešili veliko življenj. V tem času, kar živim tu, lahko opazim na sebi veliko sprememb. Bolj sem svoboden in prepričan vase, ker danes vem, da se vse lahko stori, če se hoče. V skupnosti sem okrog dve leti in pol in lahko rećem, da se odlično počutim. Lahko se zahvalim vsem fantom, posebno še sestri Elviri, ker me je sprejela, ko nisem imel več kam iti. Želim se zahvaliti tudi svoji mami, kije vse življenje molila zame in kije vedno verovala. Težko je napisati to, kar danes čutim. Verujem v vse, kar delam. Želim sporočiti vsem, da je to edina prava pot."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--