Pričevanja fantov

Roberto B.
"Izhajam iz številne družine z osmimi otroki. Preden sem se začel drogirati, sem bil normalen fant kakor vsi z veliko lepimi željami za prihodnost. Po teh letih, ki sem jih preživel v skupnosti, razumem, koliko težav me je v mojem življenju strlo.
V letih šolanja so se začele moje prve lažne vloge v vsaki situaciji. Zavedal sem se, da sem dober igralec, in z odraščanjem so rasle v meni tudi te moje posebnosti. Polagoma sem razumeval, da to nisem več jaz sam in da bežim od svojih strahov. Kmalu sem začel kaditi travo in hoditi v napačno družbo največkrat s starejšim od sebe. Iskal sem način, da bi se počutil primeren njihovi starosti, vendar se nisem počutil dobro, ker sem vedel, da v resnici nisem tak, in se nisem sprejemal. 0 teh in drugih problemih se nisem pogovarjal s starši, ker je med nami manjkal dialog in zaupanje. Te težave so postajale vedno večje in vedno bolj sem potreboval maske. Pogosto sem mislil, da življenje ni tako lepo z vsem trpljenjem, ki ga srečuješ, in iskal sem poti, da bi se zabaval, kolikor bi se mogel na najbolj čudne načine s prijatelji in prijateljicami, z avtom in mnogimi drugimi stvarmi. Ko sem se zavedel, da vse mineva, se je v meni pojavila osamljenost, obup in konflikti s starši. V sebi nisem vedel, zakaj tako živim, zakaj ne najdem nikoli miru in radosti, ki sem ju iskal. Potem sem na svoji poti odkril heroin, ki me je zaznamoval. Mislil sem, da sem vse skupaj zgrešil in da je prepozno, da bi se vrnil nazaj. Tako sem nadaljeval z drogiranjem in se ukvarjal samo s tem. Ni mi bilo mar za nič drugega niti ob dejstvu, da bom umrl. Prišel sem celo na točko, ko sem verjel, da sem rojen, za to da umrem kot narkoman, prepričan. da pred mano ni nobene prihodnosti, saj so vse tiste lepe stvari, o katerih sem nekoč premišljeval samo sanje.
Minilo je šest let mojega drogiranja. Moja mama me je s pomočjo komune vrgla iz hiše, tako sem doživel najtežja leta svojega življenja. Trpel sem bolj zaradi mraza in lakote kot zaradi pomanjkanja droge. Potem sem, hvala Bogu, srečal na ulici svojo mamo. Vprašala me je, če želim vstopiti v komuno. Spomnim se, da sem takoj privolil, ker nisem zmogel več; bil sem psihično in fizično uničen. Vstop v komuno, ki je bil zaradi realnosti dela in molitve zelo trd, sem težko sprejel. Velikokrat sem želel popustiti, vendarje bilo veliko fantov, ki so jih mučile iste težave, pa so vseeno delali naprej z radostjo in z močjo in to je dajalo moč tudi meni. V moji notranjosti se je rojevala želja, da bi tudi jaz postal tak. To se je uresničilo Čutim, da se je ob Jezusovi pomoči moje življenje spremenilo. Skupnost je prebudila v meni željo in potrebo, da Ijubim in da se čutim Ijubljenega, in tako sem odkril resnično vrednoto življenja. Zahvaljujem se Bogu in sestri Elviri, ker me je sprejela v skupnost, ko nisem imel nobenega upanja v življenju "

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--