Pričevanja staršev

Miro
"Našo ožjo družino sestavljamo oče Miro, mama Mila, sin Slaven in hči Sanja. Zaradi različnih okoliščin, začenši od načina življenja, razumevanja vere in Boga zaradi osiromašenih duš in praznih src, sva vzgajala svoja otroka biološko. Mislila sva, da jima dajeva Ijubezen preko materialnih stvari, nisva se pa zavedala, da se z vsakim dnem vse bolj oddaljujemo drug od drugega. Živel sem dvojno življenje. Pogosto sem izostajal od doma zaradi kockarske strasti. Soproga je pogosto govorila, da denar, pridobljen na ta način prinaša nesrečo, in da potrebuje moža, ne pa flgure. Seveda sta Slaven in Sanja, ko sta odraščala vse to gledala in doživljala. Pogosto je bil v hiši prepir, nervoza, obsojanje m netolernatnost. Ob vsem tem v družini m bilo Ijubezni, zaupanja in vere v Boga. Bilo je samo brezboštvo. Živeli smo torej ralativno skladno iz materialnega vidika Vsa ta leta niso bila zaznamovana z Ijubeznijo ali s čim vrednim, po čemer bi se jih spominjali. To so bile običajne koledarske številke.
Potem se je zgodilo nekaj strašnega, ob čemer smo mislili, da je konec vsega. Vse se je sesulo, razpadlo, čutil se je celo zadah smrti. Zvedeli smo, da je v naši hiši droga Nismo se niti zavedali, kako dolgo je bila navzoča v naši družini. V našem domu so se začele takrat dogajati strašne stvari. Soproga in jaz sva prelagala odgovornost drug na drugega in iskala krivca zunaj sebe. Bila sva v mračnem prostoru, iz katerega nisva bila sposobna najti izhoda. In kotje običajno smo se v težki in brezizhodni situaciji obrnili nanj, ki ga do takrat sploh nismo poznali. Mislil sem si: "Bog, kaj sem zagrešil? Pomagaj mi!" Vedeli smo, da smo na velikem razpotju. Morali smo se odločiti, po kateri poti bomo krenili in kako bomo živeli. Za pomoč sem prosil Boga. Zelo hitro sem občutil, kako je Gospod milostljiv in usmiljen. Pripeljal me je tako blizu, vendar meni do tedaj tako daleč. Pripeljal nas je v Međugorje. Sin nam je rekel, da je tam komuna za narkomane. Spoznali smo skupnost sestre Elvire. K njej smo se zatekli po pomoč. Sprejel nas je eden izmed fantov in nam pojasnil, kam naj gremo s sinom. Hodili smo na kolokvije, poslušali starše in vse, kar so nam povedali, se je skladalo z našim dogajanjem v hiši. Sprejemali smo nasvete in po določenem številu prihodovje šel sin v skupnost. Še naprej smo vztrajali v zaupanju, daje skupnost dejavna in da imamo upanje. V hiši seje začutilo olajšanje. Prišlo je do odpuščanja.
Prava hrana za dušo in srce je bilo srečanje s sestro Elviro. Poslušali smo jo, gledali in bili navdihnjeni po njenih besedah. Nič ni hotela v zameno. Ločila se je od tega sveta, kije tako materialističen in krut. Želela je samo Ijubezen, da se dajemo drugim in da jim pomagamo. Predlagala nam je, naj odpremo srce, da zedinimo družino in naj se spreobrnemo k Bogu. Rekla je: "Molite in Gospod bo uslišal vašo molitev."
Vrnila sva se domov in z ženo postala še bolj povezana s skupnostjo. Začela sva se počutiti polnopravna člana te velike družine. Takrat sem začel razmišljati o sebi. Sin je bil v skupnosti, jaz pa sem čutil težave. Obrnil sem se k Bogu, da mi pomaga. Pogovarjal sem se z ženo in tudi njo prosil za pomoč. Sprejel sem načela skupnosti in se začel odpovedovati svojim zadovoljstvom. Bil sem v družini, prosil sem Gospoda, naj mi da moči, da se spreobrnem. Poleg molitve sem začel delovni dan izpolnjevati z obveznostmi. Pogosto sem šel na vas in delal, kar je koristilo moji družini. Kupil sem lak za drvarnico in jo lakiral. Dneve in noči sem preživel z ženo in hčerko. Zvečer smo skupaj hodili spat. Molitevje stopila v mojo družino. Občasno smo obiskovali skupnost v Međugorju in se spoznavali s fanti, ki bivajo v hiši. Občutil sem, da lahko koristim skupnosti. Moje življenje se je spremenilo. Pogovarjal sem se z n'ekaterimi odvisniki m jim predlagal, da se obrnejo po pomoč. Velik dar meni in moji ženi je bil vstop prvega fanta v skupnost. Prihajali so odvisniki, pogovarjali smo se, posebno z mamo Milo, kot kličejo mojo ženo v mestu. Širili smo resnico o skupnosti, srečni, ker smo iz pekla droge vstopili v življenje, polno svetlobe, zadovoljstva in Ijubezni.
Z vsakim dnem se izgrajujemo. V ušesih nam odzvanjajo Elvirine besede: "Skupnost je šola življenja. Skupnost traja vse življenje." Moja družina seje združila. Ne mislim samo na nas štiri, ampak na širšo družino. Živimo bolj mirno kot prej. Veselimo se malih stvari, veselimo se, ko imamo priliko pomagati. Gospod je navzoč v našem domu, ne čutimo več žalosti, ampak Ijubezen, ker smo spoznali smisel življenja. Vsako soboto se srečujemo starši, katerih otroci so v skupnosti, drug drugemu smo postali družina ne po krvi, ampak po duši in srcu. Opiramo se drug na drugega in dajemo roko vsem, ki jo potrebujejo.
Na koncu tega pričevanja bi z ženo želela poudariti, da bo za naju skupnost trajala za vedno, da sva z vsakim dnem bogatejša, čeprav v svojem življenju vidiva še polno pomanjkljivosti, kijihje treba odstraniti. Zahvaljujeva se Gospodu, ker nas je pripeljal k izviru svoje Ijubezni."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--