Mehika

Marko Z.
"Eden največjih darov, ki sem jih dobil od Boga in skupnosti po obisku misijona v Braziliji, je ta, da sva s Cinzijo, mojo ženo, odšla tudi v Mehiko, da bi tam preživela Veliko noč. Moja zahvala je dar življenja. Želim ga podariti ne samo skupnosti in tem otrokom, temveč tudi Bogu. Komaj sva prišla v Mehiko, sva se srečala z otroki. Takoj so nama prišli naproti in še pred vprašanjem, kdo sva, so naju vprašali, za koliko časa se bova ustavila. V žepu sva že imela povratne karte in rekel sem jim. "Dokler bomo, bomo, imejmo se dobro skupaj." Ta resnica, čeprav težka, je zadoščala, da seje ustvarilo prijateljstvo. Ne potrebujejo našega denarja, temveč naše srce, naše življenje, naše duše; potrebujejo našo navzočnost, navzočnost našega celotnega srca. Učijo se, kako te Ijubiti, do kje ti lahko zaupajo m lepo je, ko te spravljajo v krizo od prvega trenutka, ko prideš, in moraš jim odgovoriti. To je stvar, od katere ne moreš pobegniti.
V misijonu v Mehiki je veliko otrok mlajših od deset let, ostali so pred puberteto. Te je najtežje vzgajati, vendar se tudi mlajši ne šalijo; imajo trde kosti. Povedal vam bom nekaj konkretnih dogodkov, ki se jih v tej izkušnji najraje spominjam. Bilo je nekega jutra pri zajtrku. Vjedilnici ni dosti prostora. Ob majhnih mizicah, kjer sedijo po štirje, je eden začel s komolcem odrivati drugega. Nadrii smo ga, on pa se je razjezil in povesil nos.
Odločil se je, da ne bo pil mleka in da bo hodil naokrog s povešenim nosom. Bil je prav tisti, ki bi moral ves dan delati z menoj. Odšla sva na delo in on mi je podajal orodje z dolgim nosom. Jaz, ki ne znam špansko, sem govoril z njim malo v svojem narečju, malo z gibi, vendar nič. Nobenega rezultata ni bilo. Na misel mi je prišla sestra Elvira, ki nas je učila, da naj v takem primeru grajo odvzamemo z dviganjem morale in spodbujanjem, da se otrok na koncu opraviči. Tako sem se postavil tja, ga poklical in mu rekel: "Poslušaj, David, zdaj boš šel do Darija, ga prosil odpuščanja in potem boš popil mleko, ki si ga pustil. Zamisli si, da je danes za kosilo coca cola. Ne verjamem, da se hočeš odpovedati tudi coca coli." Kakor hitro sem mu omenil coca colo, so se mu zableščale oči in najbolj neverjetna stvar je ta, da je govoril kar italijansko. Najprej je odšel popit mleko, opravičil se je Dariju in ko se je vrnil na delo, je bil že nasmejan, kajti ta gesta muje odprla srce. Da, verjetno je mislil tudi na coca colo, vendar sem prepričan, da mu je potem, ko je prosil za odpuščanje in ko je popil mleko, to odprlo srce. Srce se je odprlo tudi meni. To je misijon, sestavljen iz majhnih, vsakdanjih stvari, včasih tudi jeze.
V treh tednih, kolikor sem bil tam, sem pomagal prenavljati streho na hiši in vsi so sodelovali na takšen ali drugačen način. Bil je pravi praznik dela. V zadnjih dneh so nam podarili kravo; torej imamo tudi hlev, živali in tako je veliko dolžnosti, čeprav osnovna stvar vedno ostaja vzgoja otrok. Drugi dogodek, ki mi je napolnil srce, je Rodrigo, otrok star šest let. Je autist in poleg tega je na eno uho tudi gluh. Slabo sliši in zaradi drugih motenj ne govori, vendar je biser misijona. Ima nasmeh, ki te osvoji. Vedno ga ima za vse, v katerem koli trenutku, ne glede na to, ali sijezen ali zadovoljen, pogleda te in se ti smeji. Ob njem se zaveš svobode, kijo ima, da lahko živi v svojem stanju sredi oseb, ki ga resnično Ijubijo. Ko je Rodrigo prišel v skupnost je bil čisto garjav, našli so ga v podzemeljski postaji v bližini toplotnih cevi. Otroci so razdeljeni v razne skupine in za preživetje uporabljajo nasilje. Rodrigo je vstal od mrtvih, ponovno živi, čeprav ne govori in ne sliši dobro, čeprav živi v svojem svetu avtistov, je ..., življenje ... nasmeh ... Hvala, Rodrigo."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--