Mehika

Maximilijan
"Živijo! Eno leto je, odkar sem prišel sem. Predvsem bi se rad zahvalil Bogu in prednici Elviri za zaupanje, da me je poslala v kraj enkratnih doživetij. V Mehiko sem prišel z velikim navdušenjem in tudi z malo strahu, ker sem vse pustil, Italijo in svojo družino. To je bila velika odločitev v mojem življenju, ampak Bogje položil v moje srce željo, da bi nekaj naredil za najrevnejse, najslabotnejše, najbolj potrebne pomoči ... toje otroke. Misijon je vsak dan zrcalo mojega življenja, mojega počutja in z otroki se primerjam do kolikšne mere v meni živi božja beseda. Zelo je važno, da jim dajem zgled v tem, kar jim povem. Tako me vidijo in imajo več zaupanja vame in lahko jim nudim nežnost, Ijubezen, da začutijo, da sem kot oni sami. V tem obdobju se učim iz svojih napak kot še nikdar v življenju in to mi zelo pomaga k rasti v potrpežljivosti, v notranjem ravnotežju in miru. Najbolj mi to pomaga, da se rešim samoljubja in tako živim misijon v polnosti od šestih zjutraj pa do večera. Bistvo vsega življenja je, da se osredotočimo na majhne stvari; biti učitelj, oče, prijatelj, poslušati otroke in znati presoditi položaj, kajti to, kar mi mislimo, da je zanje prav in pravično, ni vedno tako. Vse to je zame šola življenja. Med vsem tem se zavedam dobrosrčnosti in Ijubezni Boga Očeta, kajti vsak dan vidimo njegove male čudeže. Na primer otroci prihajajo žalostni injezni na cel svet in kot bi mignil že skačejo in kričijo zadovoljni na igrišču hiše. Drugi čudež je videti, kako skupnosti ne primanjkuje ničesar. Nekatere družine nam pomagajo. Sodelovanje duhovnika Antarja kot duhovnega vodja m prisotnost Device Marije naredijo iz tega kraja košček nebes. Pobrali smo Rodriga, šestletnega otroka z neko stopnjo avtizma, zapuščenega v podzemni železnici. Prišelje sem kot neprepoznavno bitje, umazan, žalosten in boječ. Po devetih mesecih se že sam oblači, ob obedih je najbolj olikan, vedno je pripravljen kaj storiti iz lastne iniciative in govori ti s čistostjo svojega pogleda. Drugi otrok, kije prišelje Adrijan. Ima deset let in je bil zelo žalosten, ko gaje zapustila njegova mati. Približal sem se mu in ga vprašal: "Prideš z mano v hlev pogledat živali?" Pogledal me je z nasmehom. V njegovih očeh sem videl upanje in zaupanje v starejšega od sebe. Zgrabil me je za roko in rekel: "Pojdiva". To mije veliko pomenilo. Drugi zabaven pripetljaj se mi je zgodil z Lalom, otrokom s slušnim problemom. Njemu je očitno všeč, da si umije zobe z mojo zobno ščetko in uporablja moj deodorant, ampak to ni nič v primerjavi z njegovo vitalnostjo. Od jutra do večera je vedno aktiven in nasmejan. Ni važno, kdo si in od kod prihajaš, vedno se ti bo nasmehnil..."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--