Brazilija

>>> Zgodbe in slike iz misijona v Braziliji >>>
( piše misijonar Antun Sabljak )

Maurizio
"Tudi sam sem preživel preteklost na ulici, torej znam zelo dobro razumeti občutke teh otrok. Zavedam se, da me ustvarjajo kakor človeka, kakor moškega, kakor osebo in kakor očeta. Srečo imam, da skrbim za najmanjše otroke in zelo lepo je, ker resnično preizkusijo vse tisto dobro, ki ga imaš zanje, če jih resnično Ijubiš. To so otroci, ki potrebujejo malo besed, vendar veliko konkretnih gest Ijubezni. Življenje z njimi mije pomagalo, da sem bolj pošten, da počnem stvari in ne, dajih samo govorim. Moram pomivati posodo, prati njihovo spodnje perilo in nogavice. Ne zanikam, da sem ob tem dostikrat občutil veliko težav. Včasih sem govoril: "Oh, še en dan, ki gaje potrebno začeti," vendarje lepo, ker se nisem nikoli potegnil nazaj. Občutim veliko hvaležnost. Opisati želim nek dogodek. Nekega dne sem zbolel in sem imel visoko temperaturo. Bil sem v postelji in nisem nič govoril, ker so vsi spali. Nisem mogel spati in sem poklical Sergeja, fanta, ki živi z menoj v skupnosti. Tedaj sta se zbudila Jonny in Filipe, dva mladostnika, ki živita v naši hiši. Videla sta, da se slabo počutim in ganilo me je, ko sta bila celo noč z menoj in mi na čelo polagala mrzle obkladke. Tega nisem pričakoval. Klical sem Sergeja, vendar sta se zbudila ta dva.
V misijonu ni nikoli izgubljenega casa. Potrebno je samo nekaj časa, da sadovi dozorijo. Ti mladostniki, ki te včasih razjezijo, s takimi dejanji pokažejo, da imajo veliko srce, ki jim bo nekega dne dovoljevalo, da bodo postali učitelji mnogim otrokom, ki jih bomo še sprejeli."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--