<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Pričevanja fantov

Nazaj Začetek Naprej

Krešo
"Imam triindvajset let. Nekaj bi vam povedal o svojem življenju, ki sem ga preživel v mraku droge. V to temačnost sem s seboj potegnil tudi svoje starše in svoje prijatelje. Padel sem tako globoko, da nisem videl izhoda. Veliko Ijudi se sprašuje, kako pride do tega, da nekdo postane odvisnik. Kakšni so razlogi za njegovo odvisnost? To bi vam rad poskusil razložiti. Izviram iz patriarhalne družine, v kateri materialnih stvari nikoli ni manjkalo. Vsega smo imeli v izobilju. Oče in mati sta sposobna človeka. Današnje življenje je na sploh lov za denarjem, ker mislimo, da nam prinaša varnost in trdnost. In takšni so bili tudi moji starši. Hoteli so mi priskrbeti mirno in trdno prihodnost, zato so čas, ki bi ga morali preživeti z menoj, uporabljali za lov na denar. S svojimi starši bi moral postati prijatelj. Kadar sem jih potreboval, jih največkrat sploh ni bilo.
Kot vsak človek, sem tudi jaz iskal svobodo. Opazoval sem mlade Ijudi, kako živijo. Ko sem gledal svoje vrstnike, mlade fante in dekleta, sem jih videl kot svobodne. Kadili so cigarete, pili so alkohol, zunaj so ostajali pozno v noč, v barih so se družili z dekleti. V moji notranjosti se je pojavila želja, da bi tudi sam vse to počenjal. Najprej mi je bilo najlažje prižgati cigareto, kupiti alkohol in piti. Čeprav ne želim obtoževati svojih staršev, želim povedati le, da do tega verjetno ne bi prišlo, če bi se z menoj pogovarjali. V svoji notranjosti sem imel polno strahov in kompleksov, zato sem se vedno bolj vdajal pijači. S starši, ki so mi želeli pomagati, sem prihajal v vedno večja nesoglasja. Nisem doumel, da mi želijo ponuditi pomoč, ampak sem se jih bal. Bežal sem od doma, ker se doma nisem počutil dobro, saj se tam nisem počutil svobodno. Ko sem bil zunaj s prijatelji, sem z njimi lahko govoril o stvareh, ki sem jih doživljal, doma pa se s starši nisem mogel pogovarjati o svojih doživetjih in razmišljanjih. Tako sem se v svoji stiski zatekal v svet in ne k svoji družini in zelo hitro sem srečal drogo, ki jo je danes mogoče dobiti na vsakem koraku, ker se je zelo razširila. Najprej sem prišel v stik z marihuano. Spominjam se, da sem prviC, ko sem jo vzel, imel občutek, da se je sprememl ves svet. Ta občutek izpolnjenosti moje notranje praznine, ki sem ga takrat dobil, ni trajal dolgo, mogoče le nekaj ur, potem pa sem bil zopet isti, z istimi problemi, s katerimi sem živel prej. Preprosto se nisem znal boriti s svojimi težavami in ponovno sem vzel drogo. In tako se je moje življenje iz dneva v dan bolj pogrezalo v mamila, drogiral sem se bolj in bolj. PoCasi sem postajal odporen in to mamilo mi ni več dajalo občutka izpolnjenosti.Tako sem prišel v stik s heroinom.
V času mojega jemanja mamil je nad našo hišo ležala nekakšna megla. Človek, ki ne živi normalno in urejeno, prinaša domov vedno težave. Pustil sem šolo, kradel sem denar, s starši sem se nenehno prepiral.Ko sem prej okoli sebe opazoval fante, ki so jemali heroin, sem mislil, da se meni kaj takega ne more zgoditi, da ne morem postati tak, kakršni so oni, da se z lahkoto borim proti temu. Mislil sem in celo prepričan sem bil, da se bom nekega dne, ko se bom tako odločil, z lahkoto nehal drogirati. Tu pa je bilo zlo tisto v meni, kar mi je govorilo, da sem močna oseba. Pozneje sem sprevidel, da sem slab in da nisem sposoben živeti sam.
Imel sem tudi delo, ker sem odprl svoje podjetje. Bil sem lastnik videoteke in sem imel veliko denarja; imel sem avtomobile, dekleta, obleke, toda to mi ni pomenilo nič. V notranjosti sem bil prazen. Heroin mi je uničil vse občutke. Do staršev in do drugih Ijudi nisem občutil ničesar. Prihajam iz majhnega mesta in vsi so vedeli, da sem narkoman. Imel sem prijatelje, toda vsi so bili narkomani. Nikoli nisem imel dekleta iz svojega mesta, ker so me vsi poznali in so se me bali. Tako mi je podjetje propadlo. S heroinom sem vse uničil, ker sem potreboval vedno več denarja. Strahota heroina je nedoumljiva. Mati nikoli ni odšla spat, doker nisem prišel domov; vedno me je čakala. Bilo jo je strah, da ji bodo nekoč prišli povedat, da sem mrtev. Bila je učiteljica in ni mogla več normalno živeti in delati. In prav tako tudi oče. Ta agonijaje trajala tako dolgo, dokler ni imel neki moj prijatelj tega dovolj. Prišel je do kioska, kjer sem spal, in mi rekel: "Krešo, kaj počneš s svojim življenjem? Ali misliš tukaj umreti?" Predlagal mije, da bi odšel v skupnost in poskusil rešiti svoje življenje. Bilo mije neprijetno, ker me je nadlegoval. Predstavljal sem si, da je skupnost za tiste, ki nimajo doma, ki živijo na ulici in nimajo kje stanovati, meni pa je mama kuhala in prala in lahko bi spal doma, če bi hotel. Šele sedaj sem spregledal, kako močno mamo imam. Tega znanca nisem hotel poslušati, on pa ni hotel počakati na mojo reakcijo, ampak me je dobesedno odvlekel k staršem, da bi se pogovoril z njimi. In prav je ravnal! Moje življenje je bilo v ruševinah in temu prijatelju se imam zahvaliti, da me je rešil. Tako sem odšel v skupnost. Najprej na kolokvij, na razgovor. Po osmih pogovorih s fanti iz skupnosti sem vstopil. Ko sem prišel sem in videl, kaj vse so napravili fantje, ki so bili še do včeraj narkomani, roparji in tatovi, se je v meni zbudil nov občutek. Sprejeli so me s čisto posebno toplino in to me je prevzelo. Nikjer na svetu nisem občutil toliko Ijubezni kot tukaj v tej skupnosti.
Odkarje Bog vstopil v moje življenje in me prijel za roko, da bi me vodil skozenj, hodim po poti resnice in pravega življenja. V skupnosti sem dobil angela varuha, ki je bil iz Ljubljane. Ogromno se je trudil zame, ne vem, kaj bi brez njega. Doživel sem skrb človeka, ki je bolj cenil moje življenje, kot sem ga cenil sam. In danes, ko sem sam angel varuh, vem, kako je to.
Narkoman ne živi v realnosti. Živi v preteklosti in v prihodnosti, samo v sedanjosti ne in tako se človek izgublja. Tukaj sem spoznal samega sebe, ker okrog sebe nisem imel stvari, s katerimi bi se uničeval. Spoznal sem se takšnega, kakršen sem ustvarjen. S pomočjo svojih bratov se borim proti svojim strahovom. Z njimi se pogovarjam enako, kot bi se pogovarjal s svojimi starši. Toda najpomembnejša je molitev. Molitevje v meni prebudila glas Boga; to je moja vest, ki nii je vedno govorila, jaz pa sem jo dušil z mamili. Težko je, ker je v meni včasih navzoč stari Krešo, toda vztrajal bom. Tudi drugim želim pomagati do upanja, ki ga imam danes sam. Še nikoli se nisem počutil tako živega. Tukaj sem se ponovno rodil. Sedaj Ijubim svoje življenje in življenje okrog sebe. Želim živeti in slediti božji besedi.


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--