<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Pričevanja fantov

Nazaj Začetek Naprej

Krešo
"Naša skupnost je velika družina. Kar me je tu najbolj pritegnilo, je bilo to, da me niso obrav-navali kot nekakšnega bolnika in me niso sprejeli zdravniki ali psihiatri, ampak fantje, ki so bili taki kot jaz, z istimi težavami, istimi problemi. Enostavno sem se počutil enak njim. Toda vedeli so, da mi je potrebna pomoč, ker brez nje ne bi zdržal niti dva dni.
Ko stopiš v našo skupnost, te namesto zdravnika ali psihiatra pričaka fant, ki je stalno ob tebi. Ko sem prišel sem, sem bil star štiriindvajset let, zato se mi je zdelo noro, da bi moral biti nekdo neprestano ob meni in bi ga o vsem spraševal (ko sem vendar že vse vedel!). Toda, če ga ne bi bilo, ne bi ostal tukaj niti dva dni. Bilje potrpežljiv in mi je razložil vse, kar me je zanimalo: zakaj ni tega ali onega, zakaj molijo itd. Počasi ti vse postanejasno razen zakajje potrebno moliti. Kakšno zvezo ima molitev z mamili. Sam nikoli nisem želel živeti kot duhovnik ali redovnica. Vendar ti počasi, počasi tudi to razložijo.Fantje okoli mene so imeli kot nekakšno dolžnost, da ostanejo z menoj oziroma jaz z njimi, saj ti vsak dan, ko vstaneš, najprej pride na misel, kako bi odšel. Vstajamo ob 6. uri, kar sicer ni nič nenavadnega, toda za nas, ki smo živeli z mamili in zato delali, karkoli pod nebom namje prišlo na pamet, je življenje, ki ima nek red, težko. Težko je vstati, težko je iti v kapelo, težko je zajtrkovati in gledati druge, ki jih niti ne poznaš, saj niti nisi navajen, da je s teboj pri mizi še nekdo. Bil sem navajen jesti sam
in zraven gledati televizijo ali karkoli brati. Tu pa je tako drugače! Če se s kom skregaš, te pri mizi lahko pričaka prav on in moraš ga gledati ter nekaj narediti. Ne moreš se izmakniti. Sicer pa je dan enostaven, toda v njem je toliko stvari, ki so mi pravzaprav manjkale in sem se zaradi njih začel drogirati. Tu sem se hitro odvadil televizije; ugotovil sem, da sem postal svoboden, ko sem pustil stvari, ki jih tu ni, na primer: cigarete, časopise itd. Nič več me ni mikalo, da bi gledal kak film, ker sem ugotovil, da so tudi druge stvari lepe. In prav skupnost je ta, ki ti pokaže in da vrednote.
Zjutraj in zvečer molimo in beremo božjo besedo, najvažnejše pri tem pa je, da ob tem premislimo svoj dan in kaj se je zgodilo v naši notranjosti; ne pa izven nas. Ko se zvečer zberemo v kapeli, ima vsak možnost povedati, kaj je tekom dneva doživel. Ne tega, kar drugi ali jaz lahko vidimo, ampak to, česar v resnici nihče ne ve: kaj je bilo v meni. Lahko se navzven vsem smehljam, v meni pa je lahko čisto drugače. Tuje možnost, da se opravičiš tistemu, s katerim si se skregal, mogoče si bil nevoščljiv, zavisten in Ijubosumen. Skušamo se znebiti vseh stvari, ki so se tekom dneva nakopičile v nas. Ko prideš v skupnost, misliš, da je kaj takega popolnoma nemogoče. Vsi imamo namreč težave z zaprtostjo vase in s pripovedovanjem o sebi, prav lahko pa je govoriti o drugih, če hočeš dva dni skupaj. Govoriti o sebi, še predvsem, če si pred drugimi onečaščen, je pa težko. Težko je govoriti o tem, kar si. Ko pa pogledaš in poslušaš fante, ki pripovedujejo pred teboj, se zaveš njihove iskrenosti in počasi preide to tudi vate. No, če ne bi bilo njih, jaz tega nikoli ne bi zmogel.
V skupnosti ni cigaret. Ker pajetu mnogo obiskovalcev, se včasih zgodi, da jo vendar kdo izmed fantov najde. Tisti, ki so tu šele kakih pet mesecev, še niso dobro spoznali, v čem je problem kajenja, zato jo poberejo in se stisnejo v kak skrit kotiček terjo pokadijo. Zanje je taka odpoved še pretežka. Ni problem v cigareti, saj v eni še ni zla; problem je v tem, da se moraš skriti in potem še zlagati. V skupnosti ni nič bolj nevarnega kot take stvari. Takrat ti je vsakdo na poti, ker te lahko opazi. Ni krivec samo cigareta, krivec je dejstvo, da nekaj pred vsemi skrivaš, in zaradi take stvari se tvoja svoboda spet zasužnji.
Ob večerih pa imaš priložnost, da vse take in podobne stvari poveš. Včasih mine dan, včasih dva, včasih celo cel mesec, da kdo pove: "Našel sem cigareto in sem jo pokadil ..." Tedaj nastopi olajšanje. Vendar to olajšanje ni samo v tem, da si nekaj dal iz sebe; najvažnejše pri tem je, da si se drugim upal povedati kdo, kaj in kakšen si. S tem obvladaš strah pred drugimi in se ne bojiš več, kaj bodo mislili o tebi. In ker živiš med takimi, ki govorijo o sebi, počasi tudi tebe mine strah. Saj so vendar taki kot ti! Zaveš se, da ni Ijudi, ki ne bi delali napak. To spoznanje je najmočnejši dar, ki ga tu dobiš, in vsega tega ne bi bilo, če ne bi molili. Da, molitev! Danes bi lahko šel v kako drugo skupnost, kjer se ne moli. Toda Ijubo mi je, da je neka sestra imela toliko poguma, da je v meni iskala tisto, česar moja mama ni takrat, ko me je še pošiljala k verouku.
Nikoli si nisem upal reči ne. Zdaj pa takrat, ko hočem ali želim reči 'ne' to tudi izrečem; upam si izreči. Prav v tem je moč in pogum sestre Elvire, da od vseh nas hoče in želi, da začnemo čisto znova. Nič te ne vpraša, ali hočeš ali nočeš. Ona pravi samo: "Moli!" In nihče te tudi ne vpraša, ali veruješ ali ne. Ti, ki prihajajo sem, niso nikdar molili, saj takšno življenje, kakršnega smo živeli, ni imelo nobene zveze z Bogom. Dolgo časa potrebuješ, da začneš molitev sprejemati, da spoznaš, da so tu drugi, ki ti k temu pomagajo, da so to tisti, ki so ti enaki, pa so vendar drugačni zato, ker molijo. Sprevidiš, da so taki kot ti, a so le dosti boljši; nesebični so, ker dosti bolj mislijo na druge kot nase.
Ko to sprevidiš, se ti zbudi upanje, da se bo tudi v tebi kaj spremenilo. In če ne bi bilo molitve, nikoli ne bi imel moči povedati resnice. Pa ne samo to! Če ne bi bilo molitve, nas ne bi moglo sto, ki smo bili včeraj še na ulici, živeti skupaj. Čeprav se kdaj skregamo, se nikoli ne stepemo. Vsega tega resnično ne bi bilo, če ne bi bilo molitve."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--