<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Radost družine

Nazaj Začetek Naprej

Gian Paolo
"Kakor vsi mladi, sem tudijaz iskal srečo. Želel sem biti vesel, zadovoljen in srečen, toda to sem iskal v napačnih stvareh. Vse skupaj seje začelo počasi; najprej s starši. Z njimi nisem mogel biti nikoli iskreno prijatelj. Niso me razumeli, jaz pa nisem razumel njih. Dobil sem slabe znance in nato sem počasi, počasi začel iskati srečo v nepravih stvareh, v stvareh, ki jih ponuja svet. Počasi - odvisen ne postaneš čez noč - sem začel verjeti samemu sebi. Mislil sem, da je sreča v tem, da imaš veliko denarja, da si znan... Toda, ko dosežeš to, spoznaš, da tudi to ni sreča, zato sem svojo srečo iskal dalje in končno posegel po mamilih.
V skupnost sem vstopil zaradi obupa. Nisem si izbral te poti, nisemje želel, toda položaj, v katerem sem bil, me je v to prisilil. Počutil sem se, kot bi bil mrtev; ničesar nisem bil več sposoben narediti, nikamor več nisem mogel iti ali se vsaj za nekaj časa zateči. Bil sem kot mrlič; bil sem mrtev, do skrajnosti obupan. Ničesar več nisem imel, kar bi še mogel izgubiti. Zaradi mamil sem skozi leta izgubil vse, kar sem imel: prijatelje, čast, vse, zato mi je bilo vseeno, ali grem v skupnost ali na pokopališče. Ko mije oče prvič predlagal, da bi šel v drug kraj, da bi 'dihal drug zrak', sem si mislil, da se bo na ta način moj problem od mene res oddaljil. Hvala Bogu, moj oče se je pozanimal in izvedel je za to skupnost ter me pripeljal sem, da bi jo spoznal. Moram reči, da me je v to bolj ali manj prisilil. Potem sem nekako le prišel sem, pač zato, da bi njemu naredil veselje in ne zaradi svoje želje. Mislil sem si: "No dobro, grem zaradi očeta, ko pa se bo malo umiril, bom spet začel delati tisto, kar bom sam hotel."Tudi to moram reči, da nekaj dni preden sem prišel sem, nisem vzel nobenega mamila, tako sem si že domišljal, da nisem več odvisnik, kasneje pa sem spet kupil to nesrečo.
Ta dan je postal posebno slab dan, kajti zavedel sem se svojega slabega dejanja. Točno sem vedel, kaj delam. Ves čas prej je bil le neprestan lov za drogami, ker sem delal vse le pod njihovim vplivom, saj ni bilo ničesar, česar ne bi naredil za mamila. Tisti dan pa sem se zavedel, kaj delam! Zavedal sem se: ta roka je moja roka in je odvisna od mene, ali jo bom uporabil za mamilo ali ne. Toda nisem imel moči, da bi se skušnjavi uprl, in počutil sem se mrtvega. Za tem sem vstopil v skupnost, vendar moram povedati še to, da sem sestro Elviro sam prosil, naj me sprejme v svojo hišo v Međugorju. In kako živimo tukaj?
Prvo, kar naredimo zjutraj je, da mislimo na Boga - molimo. Tako mislimo najprej na duha in ne na trebuh. Čez dan imamo trikrat čas za molitev: zjutraj, kot sem že omenil, zvečer in preko dneva, ko molimo rožni venec in premišljujemo o božji besedi. Tudi pogovarjamo se o stvareh, kijih osebno doživljamo ali premišljujemo, o tem, kaj živimo v sebi. To je zelo važno, ker tako lahko prosimo za pomoč, kajti šele ob tem se zavemo kaj živimo, kakšni v resnici smo. S tem se istočasno tudi učimo biti pošteni do sebe in do drugih. Lahko se komu tudi opravičimo, če smo ga užalili. Vse to ni enostavno, toda učimo se pogovarjati in si z drugimi deliti tudi svoje življenje. Še mnogo drugih stvari je, ki se jih v mladih letih nismo naučili. Tako se na primer vsakih štirinajst dni v manjših skupinah pogovarjamo o tem, kar živimo, in se pri tem odločimo, da bomo v svojem življenju kaj določenega spremenili.
Veliko bi lahko še govoril o našem življenju v skupnosti, o našem delu in naši molitvi. Fizično delamo vse dni razen nedelj. Tudi ne potrebujemo kakšnega posebnega zdravljenja. Živimo zelo enostavno; brez televizije, radia, telefona, brez cigaret in alkohola in še brez mnogo stvari. Sploh pa ne moremo od tu enostavno oditi, čeprav ni nobene ograje ali zaklenjenih vrat. Živimo popolnoma v skupnosti in tako radi živimo.
In kako je z mojo vero? Kako je bilo in kako je zdaj?
V Boga nisem veroval. Celo to sem mislil, da je verovati najbolj neumna stvar, ki je samo za slabiče. Bog je človekova izmišljotina, vera je zadeva preteklosti, religija je ostanek starih časov. Da, to sem imel v svoji glavi. Čeprav izhajam iz katoliške družine in sem prejel vse zakramente, v Boga sploh nisem veroval. Če sem pošten, moram priznati tudi to, daje bilo takrat, ko sem vstopil v to skupnost prvo, kar sem rekel: "Molitev me ne zanima." Branil sem se tega. Tedaj mije moj 'angel varuh' (fant, kije bil že dalj časa v skupnosti in je zato dobil to vlogo ter je bil ob meni noč in dan) rekel: "Prav! Greva pa delat. Bova pa delala tudi takrat, ko bodo drugi molili." Toda, ko sva en teden vsak dan delala od 630 zjutraj do 20. ure zvečer, sem mu rekel: "Kaj misliš, ali ne bi mogla tudi midva v kapelo?" Nisem si izbral molitve, ker bi si jo zaželel. Ne, sploh ne! Odšel sem v kapelo, ker so šli tja tudi drugi, počasi pa sem doumel, da fantje, ki so v kapeli molili, molijo tudi zunaj nje. Tu se pač živi samo resnično krščanstvo: vedno se je našel kdo, ki je imel zame čas (!), ki me je hotel poslušati (!), ki mi je prisluhnil (!), če mije šlo slabo; kije bil pri meni inje imel pogum trpeti z menoj. Meni trpljenja sicer ni vzel, toda pomagal mi ga je nositi in ga premagati; pomagal mi je, da sem premagal samega sebe ... In vse to ne za denar, temveč zastonj! Srečal sem žive, živeče kristjane. V začetku, ko semjih videl in spoznal, tega nisem razumel, ker nisem vedel, da kaj takega sploh obstaja. Molitevje bila zame neka slaboumna zadeva, nekaj nekoristnega. Toda hitro sem opazil med fanti zelo veliko razliko in sicer, da so bili eni zadovoljni, drugi pa ne tako. In vprašal sem se", zakaj so tako zadovoljni, jaz pa sploh ne. Oni vendar nimajo ničesar več kotjaz, saj jim ne gre nič bolje kot meni. In za to razliko nisem našel nobenega vzroka.
Končno sem v svoji notranjosti vse življenje hrepenel po zadovoljstvu, tako kot vsak Slovek, toda jaz, revež, sem to iskal v napačnih stvareh, ko pa si enkrat tu, v začetku ne rečeš nič, toda želiš si pa le tisto veselje, ki ga imajo drugi. Da, da, dolgo, dolgo traja, preden se to veselje začne nositi v sebi ... In izbral sem molitev ...
Mi tu smo ena družina. Naloge si delimo tako, kotje za posameznika najbolj prikladno, da spremeni življenje. Tako so dostikrat ravno tisti, ki so najbolj molčeči, ki so najbolj zaprti, katerimje zelo težko, celo mučno govoriti o sebi, prav tisti, ki potem drugim govorijo in pripovedujejo o svojem življenju. Zelo težko je tudi biti pošten do samega sebe in še bolj težko je drugim pošteno govoriti o svoji notranjosti. Predvsem govorijo o svojem življenju tisti, ki so zelo plahi. To je pričevanje za poslušalca, obenem pa tudi pomoč njim samim, da se odprejo.
Seveda je težko. Toda ni težko samo za nas. Danes se zavedam tega: čeprav se moj oče nikoli ni drogiral in tudi moja mama ne, se jaz s svojim očetom nikoli nisem mogel pogovarjati o svojih ali njegovih problemih ali o življenju. S tem hočem reči, da v osnovi ni lahko govoriti o sebi. Toda saj se zavedaš, kaj ti koristi, kaj te sprošča! Če si poklican, da govoriš o sebi, je to milost! Da, milost je, da smeš govoriti o sebi. Bog ti pri tem pomaga. Ti moraš reči samo: "Da". Bog me je resnično potegnil za lase iz obcestnega jarka, zato ne morem reči: "Ne poznam ga, nisem ga videl". Niti ne morem reči: "Mogoče sem se pa motil". Ne, tako se ne smem obnašati! Če se samo malo odpreš, spoznaš, kaj vse Bog naredi zate, zato mu ne moreš nikoli reči ne.
In zdaj, kaj bi svetoval staršem, da otroka obvarujejo pred mamili? Rekel bi bolje; da ga obvarujejo pred napačno potjo, ne samo pred drogo. Prav tuje napaka! Starši mislijo: "Dokler moj otrok nejemlje mamil, je vse v redu." Sploh ne! Problem v otroku nastane že dosti prej. Mi smo v tej skupnosti zato, da bi prenehali z drogo. Po mesecu dni tije fizično že dobro, ponoči že lahko spiš, toda če bi tedaj zapustil skupnost, bi takoj spet začel z mamili. Problemje v nas, saj nismo sposobni živeti. Nismo se naučili živeti, trpeti, prenašati krivice, darovati premagovanja, niti delati, tu, v skupnosti, pa se tega učimo. V naših družinah bi morali imeti osebe, ki bi nas tega naučile, toda nismo jih imeli. Če bi imel kdaj svojo družino, če bi mi jo Bog dal, bi svoje otroke učil živeti. Mnogo važnejše je učiti otroka kako Ijubiti in odpuščati, kot skrbeti, da bo imel v žepu dovolj denarja. In če bi otrok prihajal domov proti jutru ali če bi sin vsak večer pripeljal s seboj drugo prijateljico, bi se z njim pogovoril in ga vprašal: "Kaj pa vendar delaš? Glej, na ta način ne boš nikoli srečen!" Toda preden bom vzgajal svoje otroke, moram biti jaz sam vzgojen! Važno je tudi vzgajati otroka od prvega dne dalje, čisto od malega in ne šele, ko je star šestnajst ali dvajset let, kajti tedaj se zaveš, da te tvoj otrok ne posluša več in ti več ne zaupa. Da, res je težko biti oče ali mati. Nihče jih ne uči. Kljub temu bi rad še enkrat ponovil, kar sem rekel že prej: "Resnično zlo pravzaprav ni mamilo, droga. Pravo, resnično zlo je v drugih stvareh, ki se začenjajo že mnogo prej. Tam in takrat se moraš zaustaviti in ne smeš čakati, da tvoj otrok pride domov pozno ali celo protijutru. Takrat, ko moraš sprejeti dejstvo, dajemlje mamila, je že vse prepozno. Ne, ne, prej, prej, mnogo prej se moraš z otrokom pogovarjati!" Če me vprašate, kako dolgo sem že tu in kaj mislim o svoji prihodnosti, bi vam odgovoril takole: "Ne povem vam, koliko Sasa sem že tu, kajti to ni prav nič važno. Važno je le, da sem izbral življenje in ne smrti kot prej." In glede svoje prihodnosti mislim, daje ta prisotna že danes. Ko sem vstopil v to skupnost, sem mislil, da je moja prihodnost v tem, da odidem nekega dne ven od tod. 0 skupnosti sem premišljeval nekako tako, kot da je neke vrste zapor. Danes pa mi je jasno: prihodnost se začenja danes. Prihodnost je možnost že danes narediti nekaj dobrega, kar bo imelo posledice za jutri. Če je zame dobro, da bom imel družino, mi bo Bog že dal spoznati pravo dekle, s katero se bom lahko poročil, če pa je moja poklicanost drugje, me bo Bog vodil po tisti poti. Važno je, da se vsako jutro vprašam: "Ali vršim božjo voljo? Ali sem resnično pripravljen delati po božji volji?" To je vprašanje, ki bi ga moral vedno nositi s seboj. Dokler sem tu, si postavljam to vprašanje tu, če bom nekoč poročen, bom moral delati isto. Zjutraj bom moral poklekniti, moliti in vprašati Boga: "Kakšnaje tvoja želja zame danes? Kaj moram narediti za otroke, ki si mi jih dal?" In če bi bil jutri misijonar, bi si moral v misijonu postaviti vsako jutro isto vprašanje.
Da, molimo! Zaupajmo Bogu! Vprašajmo ga po njegovih željah m delujmo tako, kot želi, in v naši notranjosti bomo doživeli globoko veselje: postali bomo srečni!" Gian Paolo je danes poročen in z Marzio imata deklico.


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--