<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

p.Ezekijel
(redovnik iz Oaze miru v Medžugoju - Novo leto 2004)

Nazaj Začetek Naprej

p.Ezakijel
Hvaljen Jezus!
Ime mi je Ezekijel in pripadam Marijanski skupnosti - Oazi miru. Gre za mlado skupnost, naš ustanovitelj je pater Giani, pasionist, ki je bil leta 1985 prvič v Medžugorju in je bil na videnju pri Mariji Pavlovič. Njemu je rekla, naj posluša, ker mu Marija hoče nekaj povedat in o molitvi. Naročila mu je, naj ustanovi eno cerkveno skupnost bratov in sester, ki živijo skupaj. Torej moški in ženske, ki živijo skupaj, kot bratje in sestre. To je veliko znamenje za svet. Ker svet vidi žensko kot predmet uporabe, poželenja. Mi ravno s tem, ko živimo bratje in sestre skupaj, pričujemo svetu, da lahko moški in ženska živita skupaj, kot brat in sestra. Prihajamo iz različnih krajev sveta in to je tudi znamenje, se pravi, smo belci, črnci, Evropejci, rumena rasa, tudi Arabec je, pa Amerikanec. Tako dokazujemo in pričujemo, da smo vsi sinovi in hčere istega Očeta, zato živimo skupaj. Leta 1987 se je uradno ustanovila ta skupnost, kot cerkvena skupnost. Zdaj pričakujemo dodatno potrdilo, da polnopravno pripadamo Cerkvi. Torej sedem ali osem ur dnevno skupaj molimo, vsak dan Sveta maša in Rožni venec - vse štiri dele. Vsak dan vsak od nas opravi eno uro Adoracije in vsi se izmenjavamo pri celonočnemu češčenju. Jutro je posvečeno molitvi in delu. V popoldanskih urah pa molimi, počivamo ali pa študiramo. Naša skupnost je posvečena Mariji z vsemi tremi redovniškimi zaobljubami, in sicer: uboštva, pokorščine in čistosti. Naša prva zaobljuba pa je zaobljuba miru. Potem je še služba pričevanja, tako, kot zdaj tukaj. Poleg tega še tri ali štirikrat v letu gremo na povabila škofov v različne kraje, kjer opravimo Ljudski misijon. Vse naše delo je prostovoljno, se pravi, da s tem nič ne zaslužimo. Živimo od Božje previdnosti. Torej v Italiji, kjer imajo hiše še kmetijo, vinograde, polja in živali, opravljamo pač ta kmečka dela. V vseh ostalih hišah doslej ni še nikoli ničesar zmanjkalo. Toda ravno v neki naši hiši v Italiji, kjer je veliko oljk in pridelujejo olje, je prav tu zmanjkalo olja. Nekje pa, kjer imajo tri krave, iz katerih pridobijo na dan 30 litrov mleka, jim je tam zmanjkalo mleka. To je, kot bi nam rekel Gospod: "A se ne zaneseš name?" Imamo različne hiše, v Italiji, tukaj v Medžugorju, v Afriki v Kamerunu, dve hiši v Braziliji, na Jamajki in v Rusiji. V sedemnajstih letih smo ustanovili te skupnosi v različnih krajih. Posebna karizma, ki jo imamo, je tudi služba zadoščevanja in priprošnje za druge. Jaz sem sad ravno molitve in priprošnje nekoga zame in zato sem zdaj tukaj.
Zdaj bom vam povedal, kako sem postal sad te molitve. Imel sem 36 let. Ko sva se s punco razšla, sem sklenil, da bom naredil samomor. Ko sem se že hotel ubiti, sem zagledal na mizi Sveto pismo in začutil sem neki glas, ki mi je pravil, naj odprem Sveto pismo in naj preberem tisto, kar je spodaj desno - to je zdaj zate. Ko sem prebral tisto, sem to začutil tudi v svojem srcu: "Ne si želeti smrti zaradi življenskih razočaranj, trpljenja." in "Ne ubij se s svojimi lastnimi rokami." Rekel sem: "Gospod, ti si mi dal življenje in samo ti mi ga lahko vzameš." In ta želja po samomoru je izginila. Mi pravzaprav vsak dan dobimo dosti darov od Gospoda. Tega se niti ne zavedamo, niti se mu ne zahvaljujemo. Morda sem se mu takrat zahvalil in mu rekel "Hvala", vendar več, kot to nisem naredil. Takrat še ni prišlo do enega pravega spreobrnjenja. Gospod mi je dal tri leta časa in v tem času sem spet zašel v slabe vode, kjer sem padel do dna. Po treh letih od smrti mojega očeta, je nastal še problem dediščine. Drugi so mi ukradli tisti del dediščine, ki je pripadala meni. Zato sem sklenil, da se jim bom maščeval. Zato sem molil k Gospodu: " Če ti želiš vojno, naj bo vojna, če pa ti želiš mir naj bo mir, ampak ti uredi vse stvari." Dva meseca sem iskal dinamit. Potem sem premislil, da to ravno ni najboljša rešitev, ker tako samo umreš in ne čutiš nobene bolečine prelahko. Tem sem hotel prav slabo in sem jim nagajal tako, da bi jih pripravil do tega, da bi se med seboj sprli in se pobili med seboj. V teh dveh mesecih sem srečal molitveno skupino in se jim pridružil. Povabili so me, da sem 9-ega in 10-ega decembra opravil posebne dneve molitev. Takrat sem rekel gospodu: "Gospod, ti mi povej, kako in kaj, ti mi spregovori v teh dveh dneh molitve, zato, ker v ponedeljek, ko se bom vrnil domov, bom naredil tisto, kar sem se namenil, da bom naredil." Srečal sem neko osebo, ki mi je rekla, naj molim 30 dni za osvobajanje in naj grem vsak dan k maši. Tako se je moje življenje spremenilo, takoj se je spremenilo. Od takrat naprej sem šel vsak dan k maši. Cele dneve sem molil, tudi ponoči. Med molitvijo sem zaspal in ko sem se zbudil, sem še vedno molil. Ko sem prvič srečal te ljudi, ki sem jim želel hudo, sem se nekako zadržal. Najprej sem začutil impulz jeze, potem pa sem začutil v sebi glas: "Kaj pa, če bi odpustil? Želiš odpuščati? Želiš odpustiti?" "Ja", sem rekel, "želim odpustiti, naj te Bog blagoslovi." Tista jeza se je razblinila in jaz sem v sebi začutil mir. Bilo je čudovito. Nadaljeval sem s tem blagoslavljanjem ljudi in v meni je vse bolj rasel mir. Vsakič, ko sem šel mimo njihovih domov in sem jih videl, sem jih vedno blagoslavljal: "Gospod naj vas blagoslovi!" Čez nekaj časa sem srečal to Marijansko skupnost - Oazo miru. Kmalu zatem, ko sem jih spoznal, so me vprašali, če jim lahko povem svojo zgodbo. Ko sem jim nekaj povedal o svojem življenju, sta mi duhovnik in sestra, ki sta me poslušala rekla, da že poznata mojo zgodbo. Vprašal sem jih , kako je to mogoče, saj tega nisem še nikoli nikomur povedal. Onadva sta mi rekla: "Veš, kolikokrat je tvoja mati prišla k nam in je molila in prosila zate in jokala zate." Večkrat sem imel neko vizijo: Videl sem vse rdeče in v tej rdečini veliko ljudi, ki so molili. Tega si nisem znal točno razlagat. Zdelo pa se mi je , da ta rdeča barva pomenijo molitve, ki jih ti ljudje izrečejo zame. V tej viziji sem tudi spoznal, da sta tudi ta duhovnik in sestra molila zame, ker je pač mama takrat prosila. Vztrajna molitev je spremenila faliranega ubijalca v patra - novinca. Ampak jaz nisem priden. Nekoč, po dveh mesecih, ko sem spremenil življenje, ko sem se odpravil spat, sem zaslišal glas, ki mi je rekel: "Pusti vse in hodi za menoj!" Jaz pa sem odgovoril: "Ne, jaz bom užival življenje, ti bom sledil kasneje..." Ampak Jezus je potrpežljiv. Tako sem vsak mesec ali mesec pa pol slišal njegov glas, ki me je vabil, me klical in me vpraševal: "Poslušaj ti, kaj mi daruješ, kaj mi daruješ?" Enkrat sem mu daroval fitnes, drugič sem mu podaril dekle, potem lov, pa ribolov, potapljanje, in, in, in... vse dejavnosti. In spet vprašanje: "Kaj mi še daš?" Ostalo mi je še samo življenje in prosti čas. Od takrat nisem več zaslišal tega vabila, tega glasu. Od takrat sem stalno spraševal Gospoda: "Jezus, kam želiš ti, da grem, kam me kličeš?" Takrat sem tako rekel Jezusu: "Jaz ti dam na razpolago to poletje. V tem času mi ti povej, kaj naj naredim, kam naj grem?" Ampak ob koncu poletja nisem dobil nobenega odgovora. Ko sem se odločil oditi, sem dva dni prej oddal svojega konja, dan pred odhodom sem oddal avto in eno uro pred odhodom sem oddal kmetijo. Tako se je uresničilo tisto vabilo takrat, ki sem ga slišal: "Pusti vse in hodi za menoj!" Počasi sem spoznal tudi globino molitve, s tem, da sem molil. Osebe, ki sem jim prej želel hudo, sem odslej jemal kot brate in sestre. Z molitvijo sem spoznal, da sem s krstom postal Božji otrok in član Cerkve. S krstom sem postal del Cerkve, torej del Kristusovega telesa. Torej je tudi vsak izmed vas, ki je krščen, postal del Kristusovega telesa. Torej - zakaj bi moral jaz škodovati nekomu, ker je tudi tisti del Kristusovega telesa. Če on govori slabo o meni, jaz ne reagiram, ker v njem vidim Kristusa. Koliko slabih stvari sem že naredil, zaradi katerih bi si zaslužil kazen, toda kazni ni bilo. Torej, če nekdo govori slabo o meni, jaz sploh ne reagiram in mu ne vrnem "hudo za hudo", ampak rečem: "Tolikokrat sem jaz slabo govoril in delal slabo, pa nisem bil nič kaznovan, se pravi, da sem še jaz dolžnik." Če me nekdo žali, nikoli ne reagiram tako, da bi še sam drugega žalil, torej ne vračam hudo za hudo. Tisti, ki govori slabo o meni, medtem, ko jaz molim zanj v svojem srcu, se v tistem trenutku umiri. Lahko se ta človek nad menoj razjezi in naredi hudo dva ali trikrat, ampak se potem umiri, ker mu nič ne vračam. Nasprotno - v tišini molim zanj. Ko dvakrat ali trikrat molim za tega človeka, sem s tem pridobil enega brata, ker sem svoj mir prenesel nanj. Preden sem dal mir nekomu, sem sam začutil mir, notranje veselje. Namesto, da bi ostro reagiral, sem ohranil notranji mir in začutil, kako ta mir raste znotraj mene. Zakaj nebi tudi vi tega naredili? Vi imate s tem dobiček, ker prvi pridobite mir in veselje v srcu. Predvsem je pa vaš molk velik dar Jezusu. Jezus uporabi vaše darove in daritve za rešitev kakšne duše, ki bi bila drugače obsojena na pekel, ali pa spreobrne kakšno hladno in trdo srce. Torej - vsakič, ko nekdo govori slabo o vas, vi takrat molite! Takrat pomislite, da je takrat enkratna priložnost, da jaz rešim eno dušo, ki se je sama odločila za pekel, to je tista, ki še živi in se je odločila delovat proti Bogu. Torej za mene nekdo moli in me s tem odvrne s poti proti peklu. S tako enostavno in preprosto daritvijo, ste rešili eno dušo in ste s tem postali, tako bi rekli - starši tiste duše. Zato, ker te duše, se pravi te "vaše otroke" boste srečali spet v nebesih v večnosti. Tista oseba, ki ste jo vi rešili, vam bo hvaležna in bo vam rekla: "Poglej, takrat, ko ti nisi ostro reagiral, si me s tem rešil." Zavedajte se, da ste Kristusovo telo, ker predvidevam, da ste vsi tukaj prisotni krščeni. Takrat, ko gremo k maši, ko mi duhovnik pri obhajilu predstavi Kristusovo telo, tam ni prisoten samo Jezus, ampak vsak izmed nas, tudi jaz. To je velika, enkratna oblika ozdravljenja. To ozdravljenje je predvsem za tiste, ki so izgubili kakšnega otroka, kakšnega sina, kakšno osebo, kakšno drago osebo. Ko greš k obhajilu, so v Kristusovem telesu prisotne tudi tiste duše, ki so šle v nebesa. Torej v tem Kristusovem telesu je lahko tudi ena taka oseba, ki je meni antipatična, ki je ne trpim. Torej vidite to nasprotje, kako je biti slabo razpoložen in biti jezen na neko osebo in hkrati iti k obhajilu. Torej, najprej se spravim s tisto osebo in šele potem pristopim k obhajilu. Tako v Kristusovem telesu pride vame tudi duša tiste osebe. Torej, ko greste k maši, morate vedet, koga sprejemate. Sveto mašo morate sprejemati z novim žarom, z novim zagonom, zato, ker je v Sveti maši zajeto vse Božje življenje. Ko duhovnik posveti hostije, je prisotno Kristusovo učlovečenje. Kot se je Gospod Kristus učlovečil v Mariji, tako se učloveči tudi v hostiji. Ko duhovnik zlomi kruh, je tako, kot se za nas zlomi Jezus, se daruje za nas. To je isto darovanje, kot pred 2000 leti na Golgoti. To je prav isto žrtvovanje, isto darovanje pri vsaki Sveti maši. Takrat, ko duhovnik spravi hostije v tabernakelj, je isto, kot je bilo prisotno Jezusov življenje v Nazaretu, se nekako upodablja to. V Nazaretu je bil Jezus mizar, zdaj pa Jezus v tabernaklju obdeluje naša kamnita srca. Jaza se pred Njim postavim v tišini in On deluje. Tako, kot se vi poleti izpostavite soncu, ko se greste sončit in sonce vas greje, tako vas tudi Jezus nekako obdeluje v tistem času, ko ste vi pred Njim. Ko stojite pred njim, postane vaša duša žareča, On vam ožari, razsvetli dušo. Ko sem vsak dan pred Njim, mi da ta tako veselje, ki mi ga svet ne da, v vsakdanjem življenju mi ga ne da.
Kaj mislite, da jaz v tem habitu nisem več moški? Meni so všeč ženske. Morje in potapljanje mi je še vedno všeč, tudi padalstvo mi je še vedno všeč. Veliko stvari mi je še vedno všeč. Ampak dam vse to h kraju, ker v prvo vrsto postavim Jezusa. Predvsem poleti je tukaj v Medžugorju veliko deklet in lahko rečem nagih deklet. Glas, ki je prisoten, mi reče: "Glej, kako je lepa!, glej tisto, kako je lepa!, o tista pa je krasna!" In jaz rečem: "Lepa, lepa, krasna, čudovita, ampak so vse moje sestre, jaz želim tebe." In če moje srce začne biti za kakšno dekle..., je čas, da vzamem v roke rožni venec in molim. To mi daje mir, tak mir, ki mi ga svet ne more dati. S tem, da svoje občutke podarim Jezusu, s temi odrekanji in žrtvami, vem, da mi zato Jezus takrat, ko ga za nekaj prosim, ugodi moji prošnji. Veliko stvari sem že prosil Gospoda in sem tudi videl rezultate. Če se ne uresniči vse tisto, za kar sem prosil, je to morda zaradi tega, ker moram še več in bolje moliti, ali pa zato, ker je drugačna Božja volja. Kajti. če molim za vse ljudi, ki so na smrtni postelji in nebi umrli, potem nebi bilo nikogar v nebesih. Zato Jezus včasih reče "počakaj", včasih pa reče "ja". Ampak gotov sem da me Gospod vsekakor vedno posluša. Če mi ne da tistega, za kar ga prosim, je to zato, ker mi želi dati in mi da nekaj lepšega. Moja inteligenca tega še ne razume, ne dohaja. Zato, ker jaz sem jaz, Bog je pa Bog in jaz sem njegova stvar.
A sem preveč govoril? V vaša srca sem položil semena in če vi želite, da ta semena vzklijejo in rastejo, jih morate zalivati. Zalivati jih morate z vodo, ki so zakramenti in molitev, predvsem pa spoved in obhajilo.
Mir z vami!


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--