Pričevanja fantov

Enrico S. G.
"Mladost sem preživel s teto in staro mamo, kajti moja mama je morala delati za preživetje. Oče je umrl, ko sem bil še majhen. Njegove smrti nisem sprejel. Spraševal sem se o Bogu, mislil sem, da je nepravičen. Počutil sem se osamljenega, vendar nikoli nisem prosil pomoči pri svojih šestih bratih. Nikoli nisem podelil z njimi svojih misli, svojih strahov in stvari, ki sem jih živel. Bil sem zaprt in osamljen.
Pri desetih letih sem svoji sestri ukradel denar, da bi šel igrat na fliper in da bi si kupil cigarete. Prijatelje sem spraševal, če je bilo prav, kar sem naredil in čutil sem njihovo odobravanje, torej tisto, kar sem si v sebi želel, kajti ko sem prosil mamo za denar, mi ga največkrat ni dala in temu sem se upiral.
Razumem, da je bila krščanska vzgoja tista, ki mi je manjkala in se je danes učim v komuni. Pri osemnajstih letih po smrti moje mame je v moje življenje vstopila droga. Ko so bili moji starši še živi, sem z njimi odhajal v cerkev, ko pa sem se osamosvojil, nisem več šel. V kraju, kjer sem prebival, je bila cerkev v centru mesta. Čez cesto je bil bar, ki so ga obiskovali moji prijatelji. Sramoval sem se zardi tega, kaj bodo rekli, če grem v cerkev, zato sem z njimi raje odhajal v bar. Vedno sem živel v lažeh, imel sem strah pred dobrimi deli. Sramoval bi se postlati posteljo moji sestri ali oprati krožnike. Tudi v skupnosti občutim te težave, npr. delati drobne Ijubeznivosti bratom. Odkrivam, da po teh majhnih stvareh osvajam zaupanje, premagujem strahove in postajam bolj zrel. Verjamem, da je bila ta skupnost zame klic. Pred njo sem bil v neki drugi skupnosti, vendar sem se po izstopu vrnil v drogo, kajti počel sem veliko stvari, nisem pa zgradil samega sebe. Nisem vedel kdo sem, nisem poznal svojih prednosti, svojih omejitev, svojih napak. Danes se pogledam v ogledalo in si pravim: "Ti si Enrico, narobe si storil, ubog si," vendar se hvala Bogu spoznavam in sprejemam in želim postati nova oseba. Če premišljujem o svojih napakah, se zgrozim, vendar če jih podelim, občutim pomoč. Čutim, da me fantje poslušajo in vztrajam na tej poti. Želim uresničiti projekt, ki ga ima Bog z mojim življenjem, in to lahko najbolje razumem v tej skupnosti, kjer je prostor in čas za molitev in tišino.
Od patra Slavka v Međugorju sem dobil priložnost, da sem sodeloval na tednu molitve in posta in tedaj sem razumel, da želim živeti po božjem načrtu in ne po svojih zamislih, zato se počutim zelo dobro, v miru in z veliko volje do življenja."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--