<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Pričevanja deklet

Nazaj Začetek Naprej

Elizabeta
"Sem Slovakinja, ena od mnogih, ki so vstopile v skupnost. Sem nisem prišla zaradi droge, temveč zaradi obupa, ki sem ga doživela v svojem življenju. Moje težave so se začele, ko sem dopolnila osemnajst let. Bila sem presenečena nad vsem, kar je predlagal svet in kar sem gledala po televiziji, ter od vsega, kar sem brala v knjigah in časopisih. Že od majhnega sem dosti brala, vendar nisem bila sposobna ločiti dobrih knjig od slabih. V mojem mestu na Slovaškem se je živelo zelo preprosto in ubogo življenje injaz sem se dolgočasila in iskala nekaj več.
S svojimi brati, sestrami, sošolci in prijatelji nisem imela nikakršnega odnosa. Moja domišljija je letela m nihče ni vedel, kaj se dogaja znotraj mene. Na zunaj sem bila dobra punca, vendar sem samo jaz vedela in poznala svoje resnične občutke. Postajala sem vedno bolj žalostna in nisem znala nikogar več gledati v oči. Želela sem biti trdna oseba, oseba, ki se ne boji nikogar in ničesar. Dostikrat sem čutila željo, da bi objela očeta in mamo, vendar tega nisem nikoli naredila, ker se mi je zdelo ponižujoče.
Dosti časa sem preživela sama. Hodila sem po gozdovih in planinah ter se tako izpostavljala nevarnostim, ker so pri nas gozdovi še vedno naseljeni z nevarnimi živalmi kakor sta volk in medved. Moji starši so me kot majhno naučili moliti. Naučili so me tudi dosti o Bogu, tako sem se v težavnih letih spomnila nanj, saj bi mi lahko pomagal samo on. In tako je tudi bilo. Ko sem se odločila pobegniti od doma in oditi po svetu, sem se slučajno znašla v Međugorju in potem v skupnosti. Na tem kraju sem srečala mlade, ki so se po tem, ko so doživeli podoben obup, smejali in me gledali v oči. V tem trenutku sem si rekla: "Ali bom vstopila sem ali pa bom umrla." Da bi lahko vstopila, sem jim naložila veliko laži in se predstavila kot narkoman in alkoholik, ker sem se bala, da bi me zavrnili. Moji družini sem sporočila svojo željo nekaj dni preden sem odšla, ne da bi jim kar koli razlagala o stvareh, ki sem jih čutila v sebi. Vsi so bili razočarani nad menoj, ker so mislili, da me poznajo kot dobro dekle. Želela sem si resničnega življenja, ki ga predlaga skupnost m ne življenja o katerem sem brala v romanih in knjigah. Prvi meseci v komuni so bili težki, ker sem bila zelo navezana na svojo preteklost, polno laži in strahov. Trpela sem zaradi resnice, ki so mijo drugi govorili. Mnogimje bilo težko ob meni, ker sem bila pogosto jezna, žalostna in tiha. Zavedala sem se, da še vedno ne znam živeti v resnici, zato sem bila raje tiho. Vedela sem samo eno stvar. da iz skupnosti ne bom odšla. Začela sem vztrajno moliti vsak dan in poslušati božjo besedo, ki so sijo podeljevale sestre med seboj. Dotaknilo se meje poštenje v načinu njihovega življenja.
Danes si želim življenja bolj kot vse. Nisem trda in močna oseba, kakor sem želela postati pred mnogimi leti, vendar se znam nasmehniti drugim in jih gledati v oči ter sprejemati samo sebe z vsemi darovi in uboštvom, ki mi ga je dal Gospod. Moje življenje je pri Bogu in njegovem usmiljenju. Če bom nekega dne mati in žena ali če bom poklicana v službo ubogim, bom kakorkoli radostna v Gospodovi milosti."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--