<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

s.Elvira Petrozzi, rojena 21.1.1931 o sebi

Nazaj Začetek Naprej

"Ne bom govorila pravljic, ampak bom govorila o življenju, o težavah, ki jih življenje potrebuje, da živi, in o bolečini in trpljenju, ki sta se spremenila v veselje in življenje. 0 poti skozi temo, skozi trpljenje in bolečino, toda z zavestjo, da obstaja luč tudi v času teme.
Preden sem postala redovnica, sem vse jemala na lahko. Bila sem površna. Tudi od doma sem odšla. In sicer iz tistega pravega doma, v katerem naj bi stanovala, to je, odšla sem iz svoje notranjosti, iz svoje duše, iz same sebe. Ko sem zapustila to hišo, sem odšla tudi iz Božjega Srca. Potem sem v nekem trenutku občutila hrepenenje po očeh Očeta. Bog me je iskal. On sam je bil, ki me je pritegnil. In potem sem zares odšla od doma, kajti vse, kar sem do tedaj izvedela, vse izkušnje mojega življenja so me pustile hladno, prazno, brez smisla. Vseje bilo brez okusa. Zato sem rekla svojim staršem: "V samostan grem." Tedaj pa se je vse doma postavilo proti meni: "Nobenega značaja nimaš. Tega vendar ne moreš narediti. Neumna si. Ne Ijubi se ti delati." In vse, kar so mi rekli, je bilo res. Toda moji starši niso imeli vere. Trenutek sem oklevala, potem sem popolnoma sama, ob petih zjutraj, vzela svoj kartonski kovček in odšla na železniško postajo. Niti z enim samim pogledom nisem za slovo pozdravila svoje družine. Stopila sem na vlak in četrt ure pred odhodom je vstopil še nekdo; moja mati. Bila je bolna in je zapustila dom ter sedem drugih otrok. Vsi so bili proti meni, toda božji klic, privlačnost, ki jo je Bog položil v moje srce, je bil močnejši. Danes vem prav natančno, da je bil to Bog, ki me je pritegnil. Danes sem prepričana, da je potrebna bolečina, da se lahko ločiš od mesa, od zemeljskih vezi in slediš Bogu.
Takrat sem bila stara dvajset let in sledila sem nekomu, ki ga nisem poznala. Kako pa sem spoznala, da je on tisti, ki je pomemben in me Ijubi in ki Ijubi tudi nje, ki sem jih zapustila? Prav po bolečini sem spoznala, po fizični in moralni bolečini, po bolečini svoje družine in po bolečini, ki semjo trpela zaradi obtožb svojih bratov in sester. Rekla sem si: "Če obstaja tako velika bolečina, ki jo moram premagati, potem mora biti na drugi strani neka velika, trojna Ijubezen." S takim prepričanjem sem odhajala in se skozi okno vlaka poslovila od svoje mame. Kako sem spoznala to poklicanost, ki je vodila v ustanavljanje hiš za odvisnike? Kakšen je bil moj odziv na ta klic?
Bila sem sestra redovnica, kije molila. Molila sem, in ko sem molila, mi je bilo, kot da bi slišala krik v svoji duši, krik mladih, ki so prepuščeni sami sebi. Gospod mi je dal, da sem v molitvi videla in tako se nisem več počutila na pravem mestu, čeprav sem še ostala v samostanu. Slutila sem, da tako ne gre več. Moram delati tisto, kar mije Bog položil v roke. Gospod mi je dal nekaj, kar naj bi naredila za mlade. Nekako sem vedela, da mi je On to dal, toda jaz tega ne dajem naprej. Kljub temu sem ostala v samostanu. Ne zato, ker bi se bala. Tedaj sem se nekaj časa pogovarjala s svojo predstojnico, pa se je zazrla vame, me gledala in mi dejala: "Saj nimaš nobene posebne specializacije, nobene priprave, nobenih izkušenj nimaš, kam bi rada šla?" In pravje imela. Dobro, bala sem se in ostala še eno leto, in potem še eno leto, in še eno ... dvanajst let. Tedaj paje v meni izbruhnil vulkan in lava mi je pritekla iz oči, iz las in ušes, kajti če kliče Bog, ne obstaja nobena skupnost več, ki bi mogla kogarkoli zadržati. Moramo imeti pogum slediti Gospodu. Če me kliče Bog, ne obstaja nič, kar bi me zadržalo. Če me kliče Bog, potem moram iti.
Glejte, ko sem odprla prvo hišo za odvisne od mamil, sem izkusila, kaj pomeni zaupanje v Boga. Ni vedno vse lepo pripravljeno za naprej. Lahko je govoriti ubogim, če imaš sam vse. Toda preko njih, preko odvisnikov, je moja vera rasla, postajala resničnost, postajala je aktivna, živa. Moja vera je postala vstajenje in življenje. Zavedala sem se, če se Bogu reče 'da', začne vera pripadati vsakemu življenju, postaja življenje vsak dan. Vera se izraža, postaja občudovanje, čaščenje, praznik, in postane veselje, veselje! Meneje Bog vodil v mojo poklicanost. Močno meje stresal, močno klical. Dal mi je razumeti, da je bil On tisti, ki je to želel, ne jaz. Razumela sem, da je človekovo srce v božjih rokah, ne v moji moči, ne v mojih dejanjih, ne v moji pripravi, ne v mojem odločanju. Ne, vsega tega sploh ne premorem! Toda jaz sem rekla: "DA". Bog vedno potrebuje Ijudi, ker sam tako hoče. Nekaj sem vam že povedala o svojem samostanu. Dvanajst let sem čakala, preden sem mogla oditi. Naredila sem namreč obljubo pokorščine in zato sem Sakala, dokler mi moja prednica ni rekla: "Pojdi! In Bog naj te blagoslavlja!" Todajaz, potem ko sem odšla, nisem zaprla vrat za seboj. Ne! Ko je v meni prvič vstala želja zapustiti kongregacijo zaradi novega klica, sem bila stara šele petintrideset let. Dovolj energije sem imela v sebi in
pozneje sem si dostikrat mislila, če bi že prej odšla, kaj vse bi lahko že naredila. Toda to so bile le moje misli. S petintridesetimi leti sem sicer hotela oditi, toda Gospod ima svoja pota in svoj čas. Najprej me je pustil čakati dvanajst let. Potem, ko sem prišla iz samostana, sem začela dobivati izkušnje z narkomani. Najprej z neko majhno skupino, bila sem njihova voditeljica. Vse je počasi, počasi raslo, tako da danes vidim, da je to resnično božje delo. Imamo že zelo veliko hiš. Moja generalna prednica mi je sedaj zaupala samostan naše kongregacije. Tam je majhna hiša, kjer so odvisniki, blizu pa živijo ostarele sestre. Tako smo se torej spet nasle, moja stara kongregacija, ki tam živi, skupaj z narkomani, in imamo se zelo radi.
Moja Ijubezen do odvisnikov se je začela v družini; namreč moj oče je bil alkoholik in zaradi tega sem že kot otrok doživljala sram in ponižanje. Že ko sem bila ob njegovi smrtni postelji kot zrela oseba, sem se zahvaljevala Bogu za takega očeta. Če ne bi bil takšen, se v meni verjetno ne bi rodila tolikšna Ijubezen, ne privrženost do vseh ostalih odvisnikov. Mnogi odvisniki opravičujejo svoje obnašanje in odvisnost s problemi v družini. V mojem primeru je bilo popolnoma drugače. Pravzaprav se je iz družinske situacije rodila posebna Ijubezen do odvisnih in goreča želja, da se posvetim njihovemu zdravljenju in duhovni spremembi. Gospod gre pred nami in nas uči, kako naj se veselimo.


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--