<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Brazilija

Nazaj Začetek Naprej

>>> Zgodbe in slike iz misijona v Braziliji >>>
( piše misijonar Antun Sabljak )

Eleonora
"Štiri leta sem hodila z Jezusom in on mije odprl pot in mi rekel: "Veliko si zastonj prejel in veliko tudi dajaj." In tako sem odpotovala v to brazilsko avanturo. Prva stvar, ki sem jo razumela, je bila ta, da so materialne stvari nič v primerjavi z dejstvom, da sem tukaj v središču resničnosti trpljenja. Kmalu zatem, ko sem prispela, sta bila v skupnosti dva otroka in eden od njiju je bil vedno samo tepen, poznal je le govorico nasilja. Bil je zelo jezen in žalosten, poln besa in agresije. Vse nas je spravljal v težave, vendar je v enem mesecu spremenil obraz. To ni bila zmaga naše pridnosti, naše dobrote, ampak zmaga, ki seje dosegla na kolenih, ko smo vsi skupaj molili zanj, ne da bi vedeli, kaj drugega bi lahko storili. Ta otrokje polagoma spreminjal poteze svojega obraza. Počasi se je odpiral, se počutil vedno bolj Ijubljenega in izgubljal je jezo. Od začetka sem bila dodeljena pouku v šoli, tako za manjše kakor za starejše otroke. To je bila zame resnična milost, ker so me zares razgalili in mi omogočili, da se spoznam. Ti otroci resnično ne znajo ne brati ne šteti. Ne vedo niti, katera je leva, katera desna roka, kakšne so barve. Starši jih niso nikoli poučevali. Bila sem priča čudežu, ko so ti otroci začeli brati. Toje zelo močno čustvo, kajti mesece in mesece sijim dajal vedno iste naloge in nič jim ni ostalo v glavi. To so čudeži, ki se zgodijo zaradi zaupanja, ki ga čutijo do tebe. Samo zaradi Ijubezni, ki se ustvarja. Trdno verjamem, da se naučijo samo zahvaljujoč temu. Dogodek, ki se me je resnično dotaknil, je v zvezi z majhnim otrokom, ki je imel ponoči more in je vpil. Nikoli ni imel mame, nikolije ni poznal. Včasih hoče postati kakor dojenček in spomnim se nekega dne, ko smo se vračali iz kapele. Prišelje k meni in rekel: "Teta, zebe me. Zelo me zebe." In resmčno se je tresel, čeprav ni bilo mrzlo. Rekla sem mu: "Pridi sem", in on se je stisnil k meni v naročje in potem se je nehal tresti. V naročju mi je zaspal. Ko se je prebudil, se je začel igrati. Spet je bil srečen. To so trenutki, ki veljajo kakor življenje."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--