<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Pričevanja staršev

Nazaj Začetek Naprej

Družina Erceg
"Sin, danes je torek, 2. junij, ob pol devetih. Ali veš, daje bil torek, ko si se rodil, in to ob istem času. Danes smo pred skupnostjo v Medugorju. Začni novo življenje, mi bomo s teboj! Tišina. Oči polne solz. K nam pride fant iz skupnosti. "Bodite brez skrbi, onje zdaj naša skrb. Pojdite v miru." Kako naj gremo, kot bi pustili kovček. Pustili smo sina, rojenega iz Ijubezni. Toda? Mi smo družina Erceg: mati Irena, sin Krešimir, hči Helena in jaz, oče Boris. Kot mnoge druge družine sva veliko načrtovala in želela dobro. Trudila sva se, da bi otroci dokončali šolo in da bi dobili delo. V tej preveliki želji, da bi jim zagotovili materialne dobrine, smo zanemarili duhovno stran življenja. Pogovori o našem življenju so se zmanjšali na odnose: ukazovalec - izpolnjevalec. Vse to je funkcioniralo, ko so bili otroci majhni, potem pa je prislo obdobje, ko smo vsi imeli prav, vsi smo bili pametni.
V tem obdobju so se pojavile prve 'trzavice', prve izkusnje. Nanje družina ni bila pripravljena. Ukazovati ni bilo več dovolj, na drugačen pristop pa nismo bili navajeni. Krešimir je šel v šolo. Izkušnja mesta je bila zanj pogubna. Bilje ločen od družine in nepripravljen za vse preizkušnje. Znašel se je v situacijah, ko se je moral sam odločati. Ob pogledu na desno ni videl mame, ko je pogledal na levo, ni videl očeta, gor pa sploh ni gledal, nisva ga naučila. Sam je sprejemal odločitve, ki so bile pogubne za njegovo nadaljnje življenje. Sam, brez staršev, ne da bi poznal Boga in božje zapovedi, je hitro podlegel pošasti droge, zanemarjalje šolo m zapravljal denar, ki gaje imel. Tako ni prišel daleč. Odločili smo se, da bo šolo nadaljeval v drugem mestu. Zahtevali smo, da se spremeni, mi pa smo ostali isti. Ko smo se to leto srečali v Saluzzu, smo govorili o vsem. V nekem trenutku nam je rekel, da sem jaz naredil napako. Delal sem nekaj, kar ni bilo dobro za našo družino in zame samega. "Oče, ti bi me oštel, udaril in vse bi se pri tem končalo." Danes o tem govorimo odprto in to me dala srečnega. Iz dneva v dan smo videli, da ima Krešimir vse več problemov, med tem pa smo izvedeli, da kadi travo. Spraševali smo se, kako se je moglo to zgoditi nam, nam, ki smo toliko vedeli o drogah. To smo skušali rešiti z metodo gašenja požara, toda vzroki so ostali. Krešimir se je vse bolj potapljal. Prišel je tudi heroin. Bili smo nemočni, sami nismo mogli rešiti problema. Takrat smo imeli foto - video delavmco, v kateri je Krešo delal, in je lahko razpolagal z denarjem. Posledice droge so se vse bolj občutile na vseh področjih. Razpeti med dnevnimi obveznostmi m Krešimirovim stanjem smo v nekem trenutku bili popolnoma nemočni. Od vseh nasih prijateljev in sorodnikov sta samo dva prišla k nam in nam rekla, da se s Krešimirom nekaj dogaja. Vse smo jima potrdili in od takrat se je v naši družini začel boj za rešitev sina, delavnico pa smo zaprli. Pomislite, samo dve osebi sta nas opozonli na njegovo stanje, ostali niso imeli poguma. Zaradi stanja v kateremje bil, je po iskrenem pogovoru v družini v navzočnosti našega 'prijatelja doumel, daje dno pogube vse bliže. Odločil seje, da gre v skupnost. Hvala Bogu, ker se je našel izgubljeni sin. Hvala ti sestra Elvira. Hvaležni smo skupnosti in prijateljem, ki so nam povedali za sinovo stanje. Hvala tudi tistim, ki za to niso imeli poguma, hvala staršem, čigar nasvete smo poslušali."


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--