Pričevanja fantov

Damir
Damir nam je takole pripovedoval: Izhajam iz družine, kjer smo se dobro razumeli. Mama in oče sta me imela rada in me do današnjega dne nista nehala ljubiti; tudi takrat ne, ko sta zvedela, da sem odvisnik. Zato sta mi tudi največ pomagala, da sem zmogel narediti odločilen korak in vstopiti v skupnost.
V življenju mi nikoli ni nič manjkalo, kljub temu nisem bil zadovoljen. Prepričan sem, da zato, ker nisem znal ceniti niti majhnih stvari, niti ne življenja samega. Vedno sem hotel nekaj več. Nikoli nisem znal živeti tistega sedanjega trenutka, v katerem sem bil, ampak sem vedno načrtoval vsaj teden dni ali pa celo dva naprej. Tako sem bil z mislimi vedno nekje daleč in nisem znal izkoristiti tistega dneva, ki sem ga v resnici živel - kot to delamo tu v naši skupnosti.
V naši družini nismo nikoli molili, čeprav je bila krščanska. To je bila - zdaj vidim - zame velika težava, ker se nisem znal nikamor zateči. Moji starši niso nikoli molili; zato me niso naučili moliti ne Očenaša, ne Zdravamarije. Nikoli mi nihče ni govoril o Jezusu, o Mariji in o drugih lepih stvareh. Vsega tega sem se naučil šele tu v skupnosti. Tudi to je močan vzrok, da sem zašel na pot mamil. Saj v bistvu nisem imel nikogar, na katerega bi se naslonil. Jezusa nisem resno jemal. Mislil sem, da lahko sam oblikujem svoje življenje in da lahko živim tako, kakor se mi zljubi.
V osnovni šoli sem bil izjemno dober fant. Nobenih težav nisem povzročal staršem. Ko pa sem prišel v srednjo šolo, so se v meni začele pojavljati prve težave. Največja pa je nastala, ko nisem bil več prijatelj svojim staršem. Ko sem prihajal iz šole, jim nisem več pripovedoval o vprašanjih, ki so se rojevala v meni. Nisem jim govoril o sebi, ne kako je bilo v šoli, ne o tem, česa sem se bal ali se začenjal bati. Vse to sem zadrževal v sebi. Takoje šlo do mojega 16. leta.
Potem je prišla vojna. In v njej sem hotel sodelovati. Mislil sem, da bom na ta način rešil vse težave.
Toda - kako sem jih rešil?! Tako, da sem prvič pil alkohol in, ko sem bil pijan, so izginile vse težave. Po takem reševanju težav so mi fantje rekli, da obstaja še druga 'boljša' stvar: ni treba toliko piti, ampak pokadiš samo eno cigareto, ki pa je bila marihuana. Samo prižgeš jo in vse bo v redu. In privolil sem...
Veliko mojih prijateljev ni privolilo v to, jaz pa sem, ker v sebi nisem bil dovolj močan. In ko sem 'prižgal', sem videl, da mi to res pomaga in da se s starši lahko pogovarjam. Ko sem 'eno pokadil', sem prišel domov veliko bolj srečen. S starši sem klepetal in res mi je bilo vse lahko. V resnici pa je bilo vse le posledica mamila. Mamilo mi je dalo lažno svobodo, da se z drugimi lahko pogovarjaš o stvareh, o katerih se sicer ne moreš, če nisi 'pod gasom'.
Toda kaj je bilo potem! Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi JAZ postal odvisnik. Vedno sem bil prepričan, da sem in bom ostal gospodar svojega življenja in da bom rekel NE, kadarkoli bom hotel. Prve mesece sem kadil samo ob petkih, sobotah in nedeljah ter ob prostih dneh. Potem pa sem počasi začel kaditi vsak dan.
Ko mi to ni bilo več dovolj, ko mi ni več zadoščalo, ko ni več 'delovalo', sem se odločil, da bom poizkusil trda mamila. In tako sem počasi postal odvisnik, ki v svojem življenju nima nobenega cilja. Izgubil sem namreč vsak smisel za življenje. To pa pomeni, da so vse stvari postale bolj pomembne kot naj bi bilo življenje samo.
Zjutraj je postala moja prva misel, kako bom prišel do denarja, kako bom prevaral starše, kako bom prišel do tega, kar potrebuje moj organizem. To pa je pomenilo: kako priti do mamila. Kako zadovoljiti svoj JAZ.
Vstopil sem v skupnost, ko sem izgubil vse prijatelje, ko sem videl, kako moji starši trpijo, ker sem se vračal domov ob 2 ali 3 uri zjutraj ali pa sploh ne. Ker sem odhajal od doma brez cilja, je moja mama strašno trpela. Morala je priznati, da nisem več tisti kot pred dvema letoma in je morala - čeprav ni hotela - priznati, da sem odvisnik. Mislila je, da bom sam zmogel vrniti se na stari tir. Toda jaz tega sam nisem zmogel...
Ko sem videl hudo trpljenje mojih staršev, zlasti moje mame, sem jim povedal, da obstaja v Medjugorju neka skupnost. Mislil sem, da je to nekakšna bolnica za ograjo, da so neki, ki te opazujejo in te spremljajo. In ko so prišli moji starši prvič (brez mene) v Medjugorje, jih je sprejel Dario, zdaj je že šest let od tega, ko je odšel iz skupnosti in ima družino s tremi otroki, nekoč pa je bil tak kot jaz. Ko ga je mama videla in slišala vso njegovo pripoved, ni mogla verjeti, da je tudi on nekoč jemal mamila! Zdaj pa je imel čiste oči in na obrazu smeh. Bil je zagorel, uravnotežen. zdrav fant. Jaz pa sem bil bled, imel ugasnjen pogled in črno pod očmi. Nisem se znal smejati, sploh nisem znal ničesar. Takrat se je v moji mami rodila želja, da postanem tudi jaz eden izmed takih fantov v skupnosti in zagotovo je BOG uslišal njeno željo.
Moja mama ni molila, toda želela mi je dobro. Tudi moj oče mi je želel dobro. In Bog je poznal njuno željo, ker vem, da nisem slučajno vstopil v skupnost. Veliko fantov je zunaj, ki nočejo v skupnost. Nas pa je sem prav zares pripeljala Božja volja, ker je NEKDO molil za nas.
Meni je bilo zelo težko vstopiti v skupnost. Bil sem mlad, nikoli se nisem ločil od staršev. Mama je skrbela za vse. Prala je zame, čistila je zame, kuhala...
Ko sem prišel v skupnost, sem dobil 'angela varuha'. To je bil fant, ki je zdaj tudi že zapustil skupnost, se poročil in ima družino. Takrat so mi povedali, da bo dva meseca on moj angel varuh.

Nadaljevanje:
Ko sem prišel v skupnost, sem dobil 'angela varuha'. To je bil fant, ki je zdaj že zapustil skupnost, se poročil in ima družino. Takrat so mi povedali, da bo dva meseca on moj angel varuh.
Pojma nisem imel, kaj je angel varuh in kaj naj bi bil ta fant meni. Od vsega, kar mi je čez dan govoril, sem poslušal samo lepe stvari. Ko pa mi je rekel, kaj naj naredim, sem se z njim vedno prepiral. Mislil sem, da mi želi slabo, ker me je navajal k delu; nekje globoko v sebi pa sem slutil, da mi želi le dobro. Če jaz nisem hotel (ali mogel) delati, je on naredil vse namesto mene. Ce jaz kaj na primer nisem mogel prenesti, je prenesel on. Tako so mi na primer peti dan, ko sem bil v skupnosti, rekli, naj prenesti na drugo mesto 20 vreč cementa. Ko sem prenesem tri vreče, sem mu rekel, da ne morem več. Nikoli nisem prenašal cementa! Pa me je mimo pregovoril, da sem prenesel še eno. Potem sem zajokal in mu rekel, da res ne morem več in naj me neha mučiti. On pa je vzel cement in prenašal poleg 'svojega' še 'mojega'. Tedaj sem spoznal, da je ta fant moj resnični prijatelj. Če kdaj kake stvari nisem mogel pojesti, je on pojedel namesto mene. Če sem ponoči ob drugi uri vstal, je vstal tudi on. Ponoči je hodil v kapelo in tam molil zame. Spraševal sem ga, kje je bil, če je sploh normalen, če je utrujen od preteklega dne a kljub vsemu hodi ,Bog ve kam.' On pa mi je povedal, da moli zame in zase, zame da bi ostal v skupnosti, zase, da bi živel kot pošten fant. Tako sem na sto in več primerih videl, da mi oni zares želijo dobro.
Po dveh mesecih sem ostal sam, brez angela varuha. Ta dva meseca sta bila zame večnost. Vsak dan je bil težak, ker sam sebi nisem hotel priznati, da je zame dobro, če sem tu. Mislil sem, da sem drugačen od drugih. Ko pa sem se odločil, da bom le ostal v skupnosti, je vse postalo veliko lažje.
Čez sedem mesecev pa sem že jaz postal angel varuh. To je bilo v Italiji. 'Moj fant' je bil od mene starejši 10 let. Ker je bil starejši, je bil zato tudi bolj pameten. Mislil je, da me bo lahko prevaral. Toda tudi jaz sem vse znal. Vedel sem, kaj odvisnik misli in - kaj sem najprej naredil? Odšel sem v kapelo molit, da bi ta fant ostal. Pozneje mi je rekel: "Če ne bi bilo tebe, kdo ve, kje bi bil zdaj." Nobena stvar na svetu ne bi naredila v mojem srcu toliko lepega kot so mi naredile besede tega fanta. Ni ga denarja ali česarkoli drugega, kar bi moglo nadomestiti dejstvo, da sem nekomu rešil življenje. Pozneje sem imel še dosti fantov, katerim sem bil angel varuh in, hvala Bogu, zdaj je skupnost zame velika stvar. In tudi za moje starše.
Tudi oni so se popolnoma spremenili. Moja mama je srečna, ker ima takega sina. Oče tudi. Oče je začel moliti in hodi v cerkev. Tudi mama. Nista se še popolnoma spremenila, a to tudi razumem. Bila sta dobra prej in sta dobra zdaj. Imam še mlajšo sestro, ki mi tudi zelo pomaga. Sprejela me je takega, kakršen sem. Nikoli me ni vprašala, zakaj sem v skupnosti, ali zakaj se drogiram. Vse je dojela na nek zrel način.
Skupnost je zame izvir dobrega. Najprej zato, ker sem v njej spoznal prijatelje. V vsem svojem življenju do tedaj nisem ne spoznal, ne imel pravih prijateljev, takih, ki se zate potijo, ki se zate trudijo in s teboj potrpijo. Nikoli prej nisem za kaj takega niti vedel. V skupnosti pa sem spoznal pravo življenje, ker je to šola za življenje in ni terapevtska ustanova, kot Ijudje navadno govorijo. To je prav ŠOLA ŽIVLJENJA. Danes lahko rečem, da sem srečen, ker sem jemal mamila, ker sem prav na račun mamil spoznal popolnoma drugačno stran življenja, ki je tako lepa.
Najhujši občutek je, ko vidiš, daje v tebi sam mrak. Mamilo ti je sicer v to temo dajalo malo svetlobe, toda ta svetloba je hitro ugasnila, ker ni bila prava. Sploh ni bila tista, v kateri živimo mi danes. Ono je bila lažna svetloba. Bila je samo neko slepilo, ki je vsak dan dajalo neki up, da bo boljše, v resnici pa je bilo vsak dan le slabše.
Ko smo nehali z mamili, je bilo težko. Najprej imaš fizično krizo, ki pravzaprav hitro mine. Toda psihična kriza... Ta pa je tisto, ko velikokrat misliš nazaj, kako ti je bilo lepo. Nikoli pa se ne spomniš, kako ti je bilo težko, ko nisi imel denarja, ko si se zjutraj zbujal brez volje, kako si bil zasužnjen samo z mislijo, kje boš spet prišel do mamil. Zato je v skupnosti prva dva meseca težko, ker so duševne stiske velike. Takrat se ti v glavi še ne zbistril.
V moji glavi se je začelo bistriti takrat, ko sem se prvič sam odločil, da bom šel k češčenju Najsvetejšega. To se je zgodilo po petih ali šestih mesecih bivanja v skupnosti. Začel sem zahajati pred Jezusa, čeprav ga še po petih mesecih nisem poznal. Pa vendar sem to želel, ker tudi v fantih in v skupnosti nisem našel pravega smisla za življenje. Pa sem si mislil: bom šel pa poizkusit. V kapeli sem pokleknil in Jezus je začel počasi delovati v meni. Vsekakor pa to ni lahko. Nekateri tega ne zdržijo in po dveh, treh mesecih odidejo. Ne zdržijo zato, ker je mrak v njih dosti močnejši kot je svetloba v tej skupnosti. Tu nikogar ne zadržujemo s silo. Kdor želi oditi, lahko gre. Vendar ga ne pustimo kar tako. Zato se z njim veliko pogovarjamo in družimo. Če odide, se lahko tudi vrne. A to je še težje.
V skupnosti se človek sreča z najlepšimi trenutki svojega življenja, vendar tudi z najtežjimi, ker je brez domače družine. Mogoče imaš doma brata ali sestro in misliš nanje; prej pa nikoli nisi nanje pomislil. Prav satan te zapeljuje s takimi lepimi mislimi. Kdo od nas je prej pomislil na svoje, na dom? Mislili smo samo, kako priti do mamila. Potem pa prideš v skupnost in naenkrat začneš misliti, kako je bilo doma lepo! Le od kod te zapeljive misli, ki jih prej niti v sanjah ni bilo?! Zato nam starejši fantje, ko vstopimo v skupnost, govorijo prav o tem. Nihče te ne pomiluje, govorijo ti samo tisto kar je res. Družina je dobra, le ti se moraš najprej spremeniti, da boš spoznal resnico o sebi in o svoji družini.
Najprej sem bil v skupnosti blizu Splita. Bila je stara hiša z veliko halo. Peč je bila v stranišču in od tam je vodil dimnik ter ogreval našo sobo, ki je bila sicer precej hladna. S toploto pa je velikokrat prihajal tudi dim. Tako je bilo v začetku. Če sem se ponoči zbudil, sem mislil: "Joj! Tu naj prebijem dve, tri leta!" Toda, ko sem odhajal od tam v Italijo, sem se prvič razjokal. Tako težko mi je bilo zapustiti te fante, ker sem z njimi začel živeti resnično, pravo življenje. Da, prav v tej hiši sem začel živeti! In ko sem spet govoril - tako kot zdaj vam - sem začel jokati in sam sebi nisem verjel, da lahko zaradi nekoga jokam. Res, to so bili nenavadni občutki.
Eno leto si tu, potem odideš v drugo hišo. Na svoji pot v skupnosti zamenjaš hiše dvakrat ali trikrat. To ni tako veliko. Vendar, s. Elvira tako želi. Najti moraš nova prijateljstva, vzljubiti moraš novo, drugo hišo, ker je skupnost povsod. Živiš dobro v tej hiši, potem boš enako dobro živel v Italiji, v Braziliji... povsod. To je preizkušnja. Ne bi bilo dobro, če bi fant preživel na primer tri leta v Medjugorju. Postalo bi mu dolgočasno. Tako pa greš malo v Italijo, malo na Irsko ali kam drugam in naučiš se angleško in še mnogo drugih stvari; sprejemaš same darove.
S. Elvira je postavila skupnost na trdne temelje. Zato prihaja k nam toliko 'previdnosti'.; hrane, obleke in drugih stvari. Vse imamo, posebno tu v Medjugorju. Sicer se je pa tudi ta hiša začela iz nič. Imamo fotografije, kako se je vse začelo s camp prikolico. Nato so nardili malo kapelico in škof jim je dovolil, da je bilo in je v njej. Najsvetejše in fantje so lahko prihajali k Jezusu. S to kapelico se je potem vse začelo: postavili so majhno hišico, da so v njej stanovali. V enajstih letih pa smo sezidali štiri hiše, ki so vse v krogu okoli nas. Pa še zemljo smo dobili! Zemlja je tu v Medjugorju draga. Tako se počasi širimo in tu nas vsi poznajo. Mi pa gradimo še naprej. Imeli smo tudi hlev, pa je s. Elvira rekla: "Hlev je velik, toda kaj bomo z njim?" Hvala Bogu - mleko nam prinašajo romarji, na mestu hleva pa je hiša za 15 fantov. Vse gre dalje in vse ima svoj poseben ritem. Iz leta v leto skupnost raste.
S. Elvira ima 66 let, toda iz leta v leto je močnejša. Sploh ni pomembno, koliko je stara, če je pa njen duh vedno večji in močnejši. To je res izjemna oseba in hvala Bogu in Gospe zanjo!

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--