Mehika

Cinzija
"Sem Markova žena. In kaj lahko dodam? Moje misijonarsko srce je polno občutkov neskončne hvaležnosti do teh otrok. Nekaj let sem bila v Braziliji in nikoli nisem mislila oditi od tam. Pnšla sem v Mehiko in ob vrnitvi v Međugorje jočem. Ne vem, kaj bi bilo, če bi odšla v Dominikansko republiko. To so čudoviti otroci. Zdaj, hvala Bogu, nosim v sebi otroka in se vsak dan zahvaljujem, da sem bila mama vsem tem malo manj srečnim otrokom. Danes, ko sem poklicana biti mama v prvi osebi, Sutim, da sem to postala tri leta nazaj, ko so mi dodelili nekatere otroke v Braziliji. Dobila sem uši, trpela sem, vendar je v meni zorel materinski občutek, ki se rodi v zastonjskosti in v resnični Ijubezni. Zavedam se dragocenosti življenja teh otrok in iščem način, da dam od sebe najboljše kjerkoli sem, vendar so misijoni velik kos mojega srca."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--