<<< Nazaj - seznam<<<
.
>>> Mednarodni festival mladih - Medjugorje >>>
osnovna stran - main page                       

Pričevanja staršev

Nazaj Začetek Naprej

Mario in Angela
"Danes lahko rečem, da je moja družina preurejena. Preurejena zato, ker droga vedno v družino prinese ločitev in zlom vseh odnosov.
Nekega dne sem poslušala patra Gasparma, ki je med pridigo rekel: "Mesto grehaje srce." Toje bil stavek, ki se me je dotaknil, ker je bilo moje srce že veliko časa v grehu. Z mislimi sem se vrnila nazaj, ko sem bila še mlada mama in žena, ko sem imela delo, zdravje, ko nisem imela nobenih težav. Imela sem vse, za kar bi lahko rekla, da sem srečna. Vendar nisem bila. Vedno sem iskala nekaj več, nekaj, kar bi zapolnilo praznino, ki semjo čutila v srcu. Iskala sem radost izven sebe: v delu, v odnosih, med prijateljicami. Nisem se zavedala, da v resnici ne iščem nečesa, temveč nekoga in ta nekdo je bil Bog, usmiljen in dober Oče, ki te sprejme takšnega, kakršen si, z vsem uboštvom. Sprejme te in ti odpusti. Vse to sem odkrila, ko je prišla v družino droga. To sem spoznala v trenutku, ko sva z Mariom, mojim možem, prišla do prelomne točke. Konec je bilo mirnega življenja, življenja brez vznemirjanja. Potrebno je bilo računati na to, da je sin narkoman. Najini dnevi so bili solze, obup, strah in nemoč. Nisva vedela, kam naj se obrneva.
Danes razumem, da je imel Gospod v mislih našo družino, da je mislil na vsakega izmed nas. Danes se počutimo drugačne, prenovljene osebe, ker smo stopali po poti križa. Takrat se je začelo nervozno iskanje neke skupnosti. Bilo je mnogo težav in nemoči, kajti ko odkriješ, da je tvoj otrok narkoman, ta vedno išče način, da bi zmanjšal problem in da mu ne bi bilo potrebno vstopiti v skupnost. To je težek boj in v nemoči sem obsojala svojega moža in on je obsojal mene. S prstom sva kazala drug na drugega, ne samo zato, ker sva čutila strah pred drogo, temveč tudi zato, ker naju je bilo strah pogledati v obraz svojim napakam. Tako sva se s težavo prebila do skupnosti Cenacolo, ki ni samo z Ijubeznijo sprejela najinega sina, temveč sprejema tudi vso družino. V sestri Elviri sem našla prijateljico, občutila sem njeno moč, kije postala naša moč. Opogumlja nas, da pogledamo drug drugemu v obraz, da pokleknemo in skupaj molimo rožni venec. Vse je bilo zelo težko, vendar sva se tudi jaz in moj mož učila gledati s čistimi očmi. Polagoma sem začutila, da v mojo družino vstopa mir in polni praznino mojega srca. Praznina me je spremljala leta in leta mojega življenja. Končno sem našla tisto, kar mi je napolnilo srce in kar mi je pomagalo nositi vsakodnevni križ. Zahvaljujoč Bogu, smo danes prenovljena m vedra družina, ki doživlja težave vsakega dne in ki se uči nositi križ, ne sama, temveč z božjo pomočjo.


Skupaj - ogledi vseh strani:

eXTReMe Tracker

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--