Brazilija

>>> Zgodbe in slike iz misijona v Braziliji >>>
( piše misijonar Antun Sabljak )

Ana
'Pred dvema mesecema sem se vrmla iz Brazilije. Največja stvar, kijo želim sporočiti, je ta, da se počutim prepolna milosti, ker mi je Bog dal možnost, da se darujem. Štiri leta že živim v skupnosti 'Naša nežna Gospa'. In vsak dan po teh otrocih odkrivam lepe stvari. Prihajajo z žalostjo, zmedenostjo, strahom in nezaupanjem v odrasle in tako nas preizkušajo ali resnično živimo to, kar nas uči skupnost: molčati, požirati, trpeti. Opazujejo nas, da bi videli, če se pritožujemo. Pomagajo nam, da postajamo bolj pošteni, bolj potrpežljivi in boljši. Ena stran tega misijonarskega duha je prepričanje, da počneš velike stvari, potem pa se to spremeni, kajti vedno več je tistega, kar prejemaš, kot tistega, kar daješ. Otrok, ki je prišel zadnji, Geraldo, ima na glavi protezo. Ne ve se dobro, ali je padel kot majhen ali pa mu je mama, kot pravijo socialni delavci, z vročim železom preklala glavo, ker ga ni želela. Ta otrok je vedno živel v zavodih, kjerje počel tisto, karje hotel. Zdaj, pri osmih letih, postaja zares problematičen. Prišelje k nam in se hotel vreči skozi okno. Nismo več vedeli, kaj bi počeli in ponovno smo odkrili pomen molitve, da bi našli pravi ključ in stopili do Giralda, da bi mu pomagali. Nekega dne, ko sem bila že čisto obupana, sem rekla: "Dajmo ga našeškat". Odpeljala sem ga v eno sobo in mu rekla: "Poslušaj, ne da bi mi bilo všeč, ampak verjamem, da ti bom naredila dobro, če ti dam zaušnico, ne vem, če me boš takoj razumel, a mi boš že povedal." Te besede sem mu rekla s trdnostjo, pa tudi z Ijubeznijo mame, ki mu hoče dobro. Poklicala sem strica in mu rekla, naj ga pusti, da ga bo minila jeza, potem pa naj govori z njim. Zvečer smo kakor vedno odšli zaželet otrokom lahko noč in jaz sem šla k njemu, da bi mujo zaželela in mu dala blagoslov. In veste, kaj mije storil? Prijel meje za roko in mi rekel: "Ali hočeš ti biti moja mama?" V tem trenutku bi pričakovala vse, samo tega ne. Razumela sem, daje potreboval samo malo gotovosti, daje resnično Ijubljen kot otrok. Ti otroci prebujajo v meni smisel dejavnosti m pomoči, ker so resnično božji čudeži. Ko je prišla sestra Elvira, jih je prosila, da se odpovejo nečemu, kar jim je všeč, da bodo to podarili otrokom, ki so revnejši od njih. Vsi smo mislili, da bodo poskrili najdragocenejše stvari: zamaške od steklenic, kamenčke, priljubljene drese nogometašev m kolonjsko vodo, kije prišla iz Italije. Ko smo vse te stvari dajali pred oltar, smo spoznali, daje vsak od njih daroval tisto, kar muje bilo zares drago. Vse to so darovali s tako radostjo, da smo ostali odprtih ust. In to je bila za nas, ki smo dostikrat prilepljeni na svoje stvari, resnično lekcija življenja. Naravnost neverjetno je, kako začutijo uboštvo drugih oni, ki so ga sami doživeli.
Ko pride nov otročiček, kar tekmujejo, v kateri sobi bo. Postanejo boljši in bolj poslušni in takoj dajo dober zgled zadnjemu prišleku. Vedo, da če ne bodo prvi ubogali, zadnji deček nikoli ne bo poslušal stricev in tet. Vedno so oni tisti, ki so prvi pripravljeni sprejeti druge. In to mi daje navdih za molitev, da se čim prej vrnem v Brazilijo."

Skupaj - ogledi vseh strani:

Zgodbe gostujejo na strežniku: www.stjost.si--