Cerkev Sv. JOŠTA v Šentjoštu

Cerkvica sv. Jošta je bila v preteklih stoletjih podružnica pražupnije Polhov Gradec. Čeprav je v pisanih virih omnjena šele leta 1526 v protokolu cerkvenih dragocenosti, sega njen nastanek daleč nazaj v srednji vek. Dravski banovinski leksikon navaja, da je cerkev iz 12. stoletja. Čeprav o njeni zgodovini nimamo pisanih poročil, bo njeno starost odkrila kar stavba sama. Cerkev je iz romanske dobe, o čemer prišajo 1962 odkrito romansko okno na njeni južni steni (dr. Stele, konservator, je bil pri osebnem ogledu mnenja, da je okno iz začetka 14. stoletja). Prvotna majhna romanska stavba je imela raven lesen strop in bila zaključena z običajno apsido. Dokaz, da je cerkev bila romanska, sta tudi dva prastara zvonova, ki visita v njenem majhnem zvoniku. Prvi nosi napis v pozni romanski pisavi: A.D. HCCCLXXX. H. Viventius me fecit (leta Gospodovega 1354. Vivencij me je naredil). To je najstarejši zvon v Sloveniji.

Drugi zvon, iz dobe okrog 1400 ima napis: Mater Maria, Mater gratie (Mati Marija, Mati milosti) ter poprsje Matere Božje z Detetom v mandorli.

O njeni starosti pričajo tudi freske v ladji. 12. In 13. Aprila 1962 smo slučajno pod več beleži odkrili stare freske, ki izvirajo po mnenju strokovnjakov iz začetka 15. stoletja. Freske so delo furlanskih slikarjev. Prikazujejo prizore pisijona od Jezusa na Oljski gori na desni strani do polaganja v grob na levi strani. Nekako istočasno so morale nastati tudi freske na južni zunanji steni. To je freska Imago pietatis, freska Marije in freska sv. Krištofa, ki stojita nad novo zakristijo.

GOTIZACIJA CERKVE:

V začetku 16. Stoletja so predniki cerkev sv. Jošta predelali. Podaljšali so jo spredaj in zadaj in ji dali nov lesen strop. Verjetno so trakrat sezidali pred vhodom v cerkev tudi velik zvonik, v čigar lopi so shranjevali glave in kosti rajnih. To kostisče so delavci odkrili pri kopanju leta 1959. Zvonik pa je uničila strela leta 1756. Odstranili so apsido, napravili nov prezbiterij z gotskim stropom in gotskimi okni. Rebra, krogovičje ter sklepniki so se danes žive priče gotizacije. Prezbiterij so v začetku 16. stoletja tudi poslikali s freskami, ki spominjajo na renesanso. Odkritih pa je se nekaj podob prozorov pomora betlehemskih otrok, nekja mučencev za oltarjem in drugih malenkosti. Sonde pa so pokazale, da je ves prezbiterij poslikan. Posebno znamenita je freska sv. Krištofa, ohranjena doprsno nad novo zakristijo.

BAROKIZACIJA CERKVE:

Ko je nastopila doba baroka, se je umetniski čut spremenil, 17. in 18. stoletje ne ljubita več gotskih oblik, ki vse kipe v visino in ostrino, baročna umetnost ljubi mirne, okrogle črte in dragoceno okrasje z zlatimi barvami. V drugi polovici 18. stoletja so Šentjoščani cerkev že tretjič prezidavali po novem okusu. Ker je ravni leseni strop preperel, so ga odstranili, ladjo obokali, jo obenem za dober meter dvignili in prizidali novo zakristijo. Stari vhod, ki je se viden na levi strani prezbiterija, so zazidali. Zaradi novega vhoda na desni so seveda morali žrtvovati tudi podobo sv. Kristofa v spodnjem delu. Zgadili so tudi vse tri sedanje baročne oltarje. Za župnega upravitelja, oziroma vikarja, Matevža Jejco so verjetno Facij in pomočniki iz Polhovega Gradca izdelali lep baročni pozlačen glavni oltar v letu 1746. Malo preje, leta 1717 so tudi Planinci naročili pri Faciju nov zlat oltar žalostne Matere Bočje. Pri nas so takrat nastale najlepse baročne cerkve na Šmarni gori, na Dobrovi in stolnica v Ljubljani. Leta 1736 je nastal baročni oltar v Polhovem Gradcu. Freske na stenah so pobelili, s tem so storili uslugo potomcem, kes so nam stare umetnine ohranili čiste in nepokvarjene. Poglejmo zdaj malo natančneje oltarje.

OLTARJI:

Glavni oltar je posvečen opatu sv. Jostu, ki ga podpirata dva angela. Na pladnju drži ribo, znamenje puščavnika Sv. Jošta, brata angleškega kralja, ki se je odpovedal prestolu in odšel v Francijo v puščavo, so v srednjem veku zelo častili. Na njegovi levici je kip sv. Janeza Krstnika. Njegov god je se danes med Slovenci v časteh in na predvečer se kurijo Janezovi kresovi.

Na desni je kip sv. Urbana, papeža. To je prvi papež tega imena, ki je vladal Cerkvi od 222-230. V gornji niši je kip Matere Božje obdane z angeli. Na levo je sv. Rozalija, na desno sv. Notburga. To sta dve svetnici, zelo čaščeči med ljudstvom, posebno sv. Notburga zavetnica kmečkih poslov. Njena božjepotna cerkev je v Grobljah na Gorenjskem. Kipi so okračeni s čopki, girlandami in drugimi okraski, pač značilno znamenje bijne baročne dobe, ki je ljubila živahno dekoracijo, okrogle, zavite linije in bogato okrasje. Oltar je pozlatil leta 1865 podobar Ales Janežič iz Gorenjskega. Pozlata se danes dobro drži. čal pa črv močno načenja oltar, da se prah kar vsipa iz lesenih delov in kipov.

Stranska oltarja sta posvečena sv. Luciji in sv. Martinu. Lucija drži na pladnju dvoje oči. Njena bogata obleka sliči na grofice tiste dobe, ko je podoba nastala, pred 250 leti. Poleg nje je sv. Apolonija, priporšnjica za zobobol in se neka mučenka. Desni oltar ima podobo sv. Martina na konju, ko ravno razpolavlja plašč, da ga bo dal polovico spodaj sedečemu beraču. Sv. Martina so včasih zelo častili. Ob njegovem godu poskušamo novo vino in se mu priporočamo za dobro vinsko letino. Njegov simbol je gos, ker so si ob Martinovanju privoščili tudi okusno gosjo pečenko. Vsi trije oltarji so bili posvečeni 21. Maja 1744. Posvelit jih je ljubljanski škof Ernest Amodeo.

GROBNICA:

Zanimiva redkost Šentjoške stare cerkve je grobnica, obokan prostor pod ladjo. Vanjo so pokopavali prve dušne pastirje in imenitnejše farane pred 300 leti. V njej so se danes ostanki v prah spremenjenih kosti prednikov tega kraja in šestih duhovnikov. Zakopani so bili v njej med leti 1705 in 1781. V razdoblju 78 let je torej tukaj umrlo 6 duhovnikov med 34. in 64. letom starosti. Dva od njih je zadela kap, enega celo tik po povzdigovanju. Umirali so mladi in nenadoma. Za temi šestimi duhovniki pa kar 160 let, do pokojnega Josipa Nagodeta ni bil nihče od duhovnikov tukaj pokopan. Vsi so došli prej v dolino, ko so se naveličali hribov.

ZVONIK:

Leta 1756 je zadela strela mogočni zvonik, ki je stal sam zase pred cerkvijo. Tokoj nato so vaščani zgradili nov zvonik in to kar na strehi stare cerkve, kar je povzročilo nagib stropa pod cerkveno streho. Cerkev so morali zaradi prehude obtež?itve vezati z močnimi železnimi drogovi. Ta stolp je služil svojemu namenu 100 let. Leta 1857 so ga podrli in napravili novega, sedanjega. A tudi tega je uničila strela leta 1887, seveda samo lesene dele. Napravili so nato sedanjo psevdo gotsko streho, pokrito s skalicami iz Tirolskega.

POTRES:

Potres leta 1895 je tudi to cerkvico hudo prizadejal. Verjeno bi se podrla, ko ne bi bila zavarovana s tako močnimi železnimi vezmi. Tako jo je pa poškodoval na obokih in v prezbiteruju. Župnik Gustav Schifrer je organiziral restavracijo.

BOŽJI GROB:

Cerkev je imela od davniha časov tudi znan božji grob na kolone. To je bil lepo in solidno delo znanega Fayenza. 25.7.1942 je pogorel v mežnariji. Kopijo nekdanjega je napravil leta 1946 podobar z Vrhnike Ivan Buh.

STARINSKA OPREMA/ EKSPONATI VREDNI POZORNOSTI:

kanaliziran kropilnik katerega podstavek je verjetno rimski mejnik
zelo stara kadilnica s čolničkom
železna svetilka za obhajanje
kip sv. Janeza Nepomuka
votivna tabla na les iz leta 1755
stara lesena omara v zakristiji

Content, layout and HTML are copyright © 1996 - 2003 by Jure Leskovec. All Rights Reserved. Comments are welcome.