Krajinska slika horjulske doline, Sentjost, Slovenia

Krajinska slika horjulske doline

KRAJINSKA SLIKA OBMOČJA

Razgiban relief, kontrast med dolino in hribovitim obrobjem, bogat vodnat svet, prisotnost različnih vegetacijskih elementov so naravne danosti, ki v povezavi z rabo prostora ustvarjajo prijetno krajino obravnavanega območja.

Med Gradaščico in Horjulščico se pojavljajo temnosivi glinasti skrilavci, poleg njih pa se pojavljajo se sljudnat kremenov alevrolit in peščenjak ter drobnozrant konglomerat.

V pasu med Butajnovo in Koreno se pojavljajo laporni apnenec, dolomit, peščen skrilavec in olitni apnenec. Pretežno glinaste naplavnine pa najdemo ob Šujici med Vrzdencem in Brezjem. V okolici Korene, Samotorice in Butajnove slemena Škofjeloškega hribovja preidejo v manjše planote, na katerih se javljajo redke vrtače, uvale in suhe doline. Vendar pa se tudi tu na strmih pobočjih, ki padajo proti Mali vodi in Horjulščici uveljavljajo predvsem fluviodenudacijski procesi. Območje obdelave zajema dve naravni enoti: dolino ob Horjulščici in hribovito obrobje. Krajinska slika doline je pogojena s prisotnostjo vode, ki vpliva na reliefne značilnosti, kvaliteto tal ter s tem rabo prostora in vegetacijo.

Dno doline je zaradi visoke talnice neprimerno za njive, zato so tu travniki, na obrobju doline pa so naselja, glavna cesta, njive in sadovnjaki. Dolina se širi in oži. Najširša je v območju pri Horjulu, Suhi dol

sorazmerno ozka pa v zgornjem delu in na odseku med Brezjem in Dobrovo. Razširitev v horjulskem delu je tektonskega izvora, tu se kot posledica nekdanjega jezera nahajajo debele usedline gline.

Naselja v dolini so nastala ob vznozju severnega hribovja, na stiku med kmetijskimi in gozdnimi površinami, kjer je lega zaradi z gozdom poraščenega ozadja na severni strani in odprtosti z juga ugodna.

Hribovito obrobje predstavlja kontrast dolini. Iz nje se dviga precej strmo, kasneje se izravna v planotaste uravnave, ki so prerezane s hudourniškimi grapami. Severno obrobje je višje, doseže višino do 700 m, južno pa do 550 m nadmorske višine. Poraslo je z gozdom, v katerem se na položnejših pobočjih in na izravnavah pojavljajo otoki naselij s sadovnjaki, travniki in obdelovanimi kmetijskimi površinami.

Tudi tu je vodni svet bogat. Glavni vodotok je hudourniska Mala voda. Po njeni ozki dolini tece cestna povezava med Polhovim Gradcem in Gorenjo vasjo. Prepletanje razlicnih rab, s tem da gozd prevladuje, je tipicno za ta del obmocja obdelave.

Podnebje: poletja so sorazmerno topla, zime pa hlade in vlažne. Največ padavin pade maja, junija in oktobra. V hribovitem svetu je poleti nekoliko bolj sveže in pozimi več sonca, ker se v dolini navadno čez dan dolgo zadržuje megla.

KRAJINSKO OBLIKOVANJE IZVEN NASELIJ

Obrobno hribovje pokrivajo gozdovi, ki so predvsem gospodarski in nimajo izrazite varovalne funkcije, razen tistih na slabih rastiščih, ki preprečujejo udore, podore in erozijo. Pretežno so to mešani gozdovi, katerih najbolj številna vrsta dreves je bukev, ki jo spremlja gaber, smreka, bor. Na relativno dobrih rastiščih, na rjavih karbonatnih tleh, je združba predgorskega bukovja, na kislih rjavih tleh pa so acidofilni bukovi in borovi gozdovi. Prisotni so se termofilni bukovi gozdovi, mešani gozdovi bukve, bresta, javorja in jesna.

Smrekarjeva hisa

Na dnu doline, na oglejenih tleh, so travniki in osamljena drevesa, ob vodotokih pa živice, vodoljubne vegetacije v drevesnem in grmovnem sestoju: jelša, topol, leska, jesen, graden, vrba, brest. Na robu doline in v izkrčenem delu hribovitega dela so njive in sadovnjaki. Opuščene kmetijske površine se zaraščajo s termofilnimi grmovnicami in grmišči leske. Gozd, ki prevladuje v hribovitem obrobju, je mešan, najpogostejša vrsta je bukev. Tak naj tudi ostane, monokulturne smreke, ki se ponekod že pojavljajo, so tako ekološko, kot vizualno tuje temu prostoru.

Gozdni rob ima v prostoru tako vizualni kot ekološki pomen, zato je njegova ohranitev oziroma vzpostavitev pomembna. Rob gozda, sestavljen iz grmovnic, zelišč in trajnic, varuje notranjost gozda:

Brznikova grapa

Kot v drugih robnih biotopih je tudi v gozdnem robu prisotno veliko število rastlinskih in živalskih vrst. Vizualno pa gozdni rob pomeni postopen prehod iz gozdenga sestoja v kmetijske površine. Najbolj vizualno prisoten gozdni rob na obmocju horjulske doline je na obrobju doline. Ob severnem robu se nižajo glavna naselja, med katerimi so cezure gozdnih in kmetijskih površin. Pri nadaljnem urejanju je potrebno te prekinitve obdržati. Južni rob je ostal večinoma nepozidan, mestoma pa se pojavljajo posamezna območja razpršene gradnje, kar predstavlja degradacijo v prostoru.

Najpogostejši posegi, pri katerih je gozdni rob prizadet, so gradnje infrastrukturnih objektov, širitev naselij, razpršena gradnja, obdelava kmetijskih površin.

Obdelovanje kmetijskih povrsin pomeni ohranjanje kulture krajine. To je se posebej pomembno v hribovitem delu, kjer se na ugodnih legah prepletata kmetijska in gozdna raba.

Horjulščica tece preko kmetijskih zemljišč, travnikov. Njen strmec je zelo majhen, najmanjši je v ravnini pod Horjulom. Zaradi regulacije vodotokov v pretežnem delu nima več meandrov. Nekoliko bolj je struga razgibana v spodnjem delu, med Brezjami in Dobrovo. Ta del je tudi vizualno najbolj poudarjen, saj so brežine gosto obrasle z živico vodoljubne vegetacije. Na območju hidromelioracije je pestrost vodotoka degradirana. Vegetacija je tu siromašna, tako po količini kot po vrstni sestavi. Vodotok je uravnan, skrajšan je njegov tok, odstranjeni so stranski rokavi, prodnate in peščene sipine. Brežine so siromašne, zarasle s travo, le mestoma se pojavljajo krajše živice in posamezan drevesa. Ob glavnem vodotoku so v dolini prisotni se meloracijski jarki. Tudi ob njih se mestoma pojavljajo posamezna drevesa in grmovnice in s tem prispevajo k členitvi prostora.

sentjost

Tudi živice imajo, tako kot gozdni rob, ambientalno in ekološko, hkrati pa tudi gospodarsko funkcijo. Živica v drevesnem in grmovnem sestoju ugodno vpliva na mikroklimo, na rastiščne razmere in na ekološko ravnotežje. Vizualno nakazuje prisotnost vodotoka, poti, spremembo v reliefu, posestno mejo, členi prostor, daje senco ob poti, itd. Na območju obdelave so živice prisotne ob Horjulščici, ob melioracijski jarkih, ob poteh, na brežinah med terasami, v grabnih, na parcelnih mejah.

V odprtem prostoru, predvsem na območju kmetijskih zemljišč ima osamelo drevo velik ambientalni in ekološki pomen. Predstavlja življenski prostor živalim, v kulturni krajini pa pomeni poudarek, orientacijsko točko, prispeva k členitvi prostora. Vrednost takih dreves s starostjo raste, zato je se posebej pomembno varovati obstoječe soliterije. Predvsem ob gradnji cest so posegli v relief dokaj obsežni odkopi, nasutja, nove brežine pa so ponekod sanirane neprimerno ali pa sploh ne. Krušenje matične podlage pomeni groznjo prometni varnosti, hkrati pa so goli odseki in nasutja tudi vizualno moteči.

KRAJINSKO OBLIKOVANJE V NASELJIH

Robovi naselij v hribovitem delu, ki se v zadnjem času niso bistveno širila, so večioma zazelenjeni, predvsem s sadnim drevjem. V dolini je bila pozidava intenzivnejša, naselja so se širila navzven, niso se zgoščevala. S tem se je vaški rob, četudi je bil v preteklosti formiran, izničil. Zaradi vizualne izpostavljenosti teh naselij (lega na dvignjenem obrobju doline, ureditvena območja naseljih večinoma s treh strani mejijo na kmetijske površine, predvsem na travnike in njive), je oblikovanje stičnega območja med naseljem in krajino zelo pomembno, v dosedanjem razvoju naseilj pa ta vidik ni bil upočtevan.

VRT IN DVORIŠČE

Za naselja dolini je značilno, da vrtovi postajajo vse bolj podobni mestnim. Posebno v delu vrta ob cesti se uporabljajo tuje okrasne rastline, sadno drevje je zamenjano z iglavci, pojavljajo se velike tlakovane površine, betonske ograje, strižene živice in podporni zidovi. Množica oblik, materialov in barv ne prispeva k usklajene, izgledu naselja.

V hribovitem delu je pri urejanju okolice objektov vpliv mest manjši. Prevladuje gospodarska raba vrtov, več je sadnega drevja, ograje, tlaki in tuje rastline so redkejši, trava sega do objektov, dvorišča so peščena, ponekod je še ohranjeno hišno drevo in voda na dvorišču.

NAČIN POSELITVE

V Horjulski dolini srečamo dva tipa poselitve:

V dolini so vasi: Brezje, Podolnica, Zaklanec, Ljubgojna in Vrzdenec, večje strnjeno naselje pa je Horjul.

Vasi ležijo na prisojni legi na severnem robu doline, na robu najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč (njiv).

Samotne kmetije so v ozkem delu doline med Dobrovo in Brezjem in na južnem robu razširjene doline pod Horjulom.

sentjost

V hribovju so vasi: Šentjošt, Žažar, Butajnova in Planina, večji zaselki pa so Lesno brdo, Koreno in Samotorica. Vse vasi ležijo na prisojnih legah na grebenih (Koreno, Šentjošt, Butajnova) ali na uravnavah (Žažar, Samotorica in Butajnova).

Glede na razporeditev stavb v naselju sodijo vse vasi (z izjemo ene) v tip gručaste vasi. To pomeni, da so hiše glede na vaške ceste in poti postavljene brez pravila, pa tudi mreža poti je nepravilna. Tak tloris je odraz spontanega razvoja vasi vzdolž vaških komunikacij, vendar tako, da so bila kvalitetna kmetijska zemljišča kar najmanj prizadeta. Gostota je zato praviloma dokaj visoka. Edina vas z linearnim tlorisom je Vrzdenec, tu so kmečke hiše v vaškem jedru postavljene pravokotno na glavno vaško cesto.

Cerkve ležijo praviloma izven vasi, na vizualno izpostavljenih lokacijah (npr. Koreno, Planina, Podolnica...) ali na robu vaškega jedra (Lesno brdo).

Stegnjeni kozolci so tudi pogosti, ležijo pa na robu vasi, ob poljskih poteh ali pa kar v sami vasi.

RAZVOJ NASELIJ

Bistveno širitev so naselja doživela v zadnjih dvajsetih do tridesetih letih, in sicer predvsem tista, ki so bližja Ljubljani (Brezje in dolina med Dobrovo in Brezjem) ter zlasti Horjul kot vodilno naselje v Horjulski dolini. Prometno težje dostopna in od Ljubljane bolj umaknjena naselja oziroma zaselki niso doživela tako izrazitega razvoja kot tista v dolini ali so se celo ohranila v prvotnem obsegu. sentjost

Naselja so se širila:

Problemi posamezne vrste novogradenj:

Značilni tipi stavb v Horjulski dolini so: