Rabindranath Tagore: SADHANA

@IVLJENJE
Indijski pesnik, pisatelj in filozof. Doma je v Kalkuti, rodil se je 6. maja 1861 v veleposestniski dru`ini, ki je dala ve~ politikov in umetnikov in ki si je z bogastvom in dru`benim pomenom pridobila ime Thakur, ki pomeni brahmanskega gospoda. Izrazita nadarjenost za besedno ustvarjanje se je pokazala `e pri osmih letih. Od takrat naprej je polnil zvezek za zvezkom z verzi, kmalu pa za~el objavljati tudi eseje in kritike. Prvo zbirko Jutranja pesem je objavil {e ne dvajset let star.
S trinajstim letom je dal Tagore soli slovo in se posvetil {tudiju knji`evnosti z doma~imi u~itelji. Tudi ko je bil poldrugo leto v Angliji, se je ukvarjal bolj z literaturo kot s pravom, ki naj bi ga {tudiral na o~etovo `eljo.
Zgodaj v `ivljenju se je sre~al z nasprotji. Rojen v najvi{ji brahmanski kasti bo vse `ivljenje razbijal kastne vezi in predsodke; rojen v bogastvu bo vse `ivljenje na strani revnih; vzgajan v bengalskem jeziku in duhu, bo vendarle jemal znanje tudi iz evropske  zakladnice in vanjo pridal novih zakladov; brez formalne {olanosti bo sam ustanovil {olo in univerzo in postal eden najve~jih u~iteljev svojega ljudstva in vsega ~love{tva.
Na o~etovo `eljo se je petindvajsetleten lotil gospodarjenja na dru`inskih posestvih, kar ga je zbli`alo z bengalskimi va{~ani in prav iz njihovih usod je ~rpal snov za {tevilne ~rtice, novele in povesti, ki jih je takrat napisal najve~. V svojih spisih je poslej pogumno napadal nevzdr`ne razmere na indijskem pode`elju; poroke otrok, kastni sistem, brezpravnost vdov, tla~anstvo in oderu{tvo.
Sredstev za `ivljenje Tagoru ni manjkalo, bil je premo`en. V osebnem `ivljenju pa je bil ravno tako nesre~en, kakor je kot literat in javni delavec do`ivljal ble{~e~e uspehe. Njemu, ki je bil prav po indijsko navezan na rodbino, je po devetnajstih letih skupnega `ivljenja umrla `ena Mrinalini, potem pa kmalu {e trije od petih otrok. V tem ~asu se je pogosto umikal v samoto, v premislek, kar pa ga je samo se bolj pod`igalo k podjetnosti v dru`bi, ko se je v njej spet pojavil. V njegovi poeziji je tedaj za~ela prevladovati religioznost. Nekako sredi te dobe je pri{la Nobelova nagrada za zbirko pesmi Gitandzali - Darovanjke in ga potegnila iz Bengalije v svet. Dobrih dvajset let je `ivel v znamenju potovanj po Evropi, Ameriki in Aziji. Na teh popotovanjih je posredoval stik med evropsko in indijsko kulturo, {iril humanisti~ne ideje, si prizadeval za mir in sporazumevanje med narodi in nabiral sredstva za izobra`evalne na~rte.
Angle{ka vlada mu je v ~asu njegovih velikih uspehov podelila plemi{ki naslov Sir. Svoje vite{tvo pa je Tagore najbolj prepri~ljivo dokazal, s tem, da je leta 1919 v protest zoper brutalni nastop angle{ke vojske med vstajo v Pend`apu, ko je neki vi{ji angle{ki ~astnik v mestu Amricar dal streljati na neoboro`ene demonstrante in jih je mnogo oble`alo mrtvih, indijskemu podkralju vrnil svoj vite{ki naslov.
Kasneje se je odlo~no izrazil proti fa{izmu in nacizmu. S tem v Indiji ni bil osamljen, vendar je njegov glas bilo posebej sli{ati. Vztrajno si je prizadeval za ljudsko izobrazbo in blizu Kalkute ustanovil {olo, ker se mu je zdel tedanji {olski sistem `e iz lastne izku{nje popolnoma zgre{en.
Da je bil neusahljiv vrelec umetni{ke lepote, pri~a dejstvo, da se je v {estdesetem letu starosti lotil tudi slikanja - in je tudi tu dosegel lepe uspehe. Brez dvoma je bil Tagore velik poet in izreden prevajalec lastnih del, rahlo~uten in bogat v izrazu, izredno razgledan v filozofiji, posebej {e v filozofiji verstev. Bil je tudi izvrsten psiholog.
Uspeh, ki ga je do`ivel Rabindranath Tagore, je bil zelo pomemben. Ni {lo samo zanj kot pesnika. Opozoril je na velikansko in zelo bogato staro indijsko kulturno izro~ilo, na filozofski pogled na svet stare Indije, in tudi - spo~etka nehote - na njeno tedanje strahotno siroma{tvo, na politi~no nesvobodo, na nepismenost, morilske ku`ne bolezni in ni~ manj stra{ne lakote, ki so prizadejale milijone prebivalcev.
Umrl je 7. avgusta 1941 v Kalkuti.


DELO
Pisal je pesmi, novele in romane, drame in eseje, vecinoma v bengal{~ini, sam pa je tudi prevajal svoja dela v angle{~ino in jih prirejal za evropskega in ameri{kega bralca. Najmanj je uspel v dramatiki (Citra, Kralj temne izbe, Po{tni urad), te drame niso dramati~ne v na}em pomenu, temve~ simboli~ne in liri~ne; osebe v teh odrskih delih so nosilke idej, zato so pogosto pravlji~na bitja in ne ljudje iz dolo~enega dru`benega okolja.
Ve~ji odmev je do`ivljal s svojo prozo, trije najpomembnej{i romani so Gora (1910), Dom in svet (1916), [tirje deli (1934), Brodolom. V teh romanih ne raste samo pisatelj, ampak tudi filozof. Njegova snov je sodobno `ivljenje Indijcev, prepleta se hinduisti~na tradicija z modernimi, iz Evrope prenesenimi idejami. Napisal pa je {e filozofsko knjigo Sadhana.
V njegovem obse`nem delu zavzema najpomembnej{e mesto lirika, ki je u~inkovala na Evropo v ~asu ekspresionizma. Ta se je obogatila z razko{nim slogom starega indijskega pesni{tva. Slavo so mu prinesle v lastnih angle{kih prevodih, ki se razlikujejo od bengalskega izvirnika: ta ima obliko tradicionalne verzne pesmi, medtem ko so prevodi razvezani v svobodne verze, tako da gre za verze v prozi. Njihova vsebina je ljubezenska, religiozna, v~asih tudi socialna in nacionalna, te teme pa se pogosto prepletajo, tako zlasti ljubezenska in religiozna. V vsebini in slogu teh proznih pesmi je opaziti podobnosti z biblijskimi besedili, zlasti s psalmi. Najbolj znane pesni{ke zbirke so zbirka duhovnih pesmi Gitand`ali - @rtveni spevi (Gradnik) oziroma  Darovanjke (Moder), Vrtnar, Rasto~i mesec in @etev.
Za Evropo je bil odlo~ilen stik s tistim delom Tagorove poezije, ki jo je sam predstavil v angle{ki antologiji Gitand`ali. To je bila predvsem religiozna poezija, ki jo izbral iz ve~ svojih bengalskih zbirk. Pesmi iz te zbirke so se danes najbolj priljubljeno Tagorejevo berilo po vsem svetu, saj nagovarjajo tisti najpristnej{i ~ut za sveto, ki ga hranijo vsi ljudje po svetu v svoji najintimnej{i globini, onkraj vseh verskih razlik in sporov.
Slovenci smo se seznanili s Tagorejem `e leta 1913. Prvi in najbolj znani prevajalec Tagorejeve poezije pri nas je bil Alojz Gradnik. Prek njegovih prevodov je ta poezija vplivala na na{e ekspresionisti~ne pesnike, zlasti na Sre~ka Kosovela. Pozneje so se za Tagoreja navdu{evali tudi drugod po Jugoslaviji, predvsem za esejisti~no knjigo Nacionalizem. Delo, ki je razgaljalo vso bedo evropskih imperialnih nacionalizmov, je naletelo na najbolj{i sprejem prav pri nacionalistih v takratni kraljevini SHS. Nov val zanimanja za Tagoreja je nastopil v letu 1954, ko sta Indija in Jugoslavija navezali zelo tesne politi~ne stike, kar je pomenilo za~etek politike neuvr{~enosti. Izbor iz Gradnikovih prevodov je iz{el leta 1958 v knjigi Spevi. V zbirki Nobelovci je leta 1978 iz{el nov Modrov prevod Darovanjke. Po vojni je iz{el v ponatisu prevod romana Dom in svet, preveden pa je bil {e roman Gora.


TAGOREJEVA FILOZOFIJA
Trije versko-filozofski sistemi se ho~ejo pohvaliti s tem, da je iz njihovega obmocja vz{la Tagorejeva filozofija: hinduizem, budizem in kr{~anstvo. Taka je usoda vsakega velikega misleca in umetnika: za `ivljenja se ga vsi otepajo, po smrti si ga vsi laste. Vendar pa po avtorjevih lastnih izjavah in analizah njegovih besedil izvemo, da Tagore {e najmanj dolguje filozofiji kr{~anstva, najve~ pa pristnemu hinduisti~nemu izro~ilu. V neki meri je nanj vplival tudi budizem. Dolo~eno sorodnost, ki jo v kr{~anskem izro~ilu vzgojeni bralec za~uti ob prebiranju Tagorejevih del, lahko razlo`imo z dejstvom, da se religije in filozofije najbolj razlikujejo na povr{ju, vse bolj pa postajajo sorodne, ko se obra~ajo vase, v smeri bistvenosti. Tagore je v bistvu malo mistik, do neke mere je prebivalec obeh svetov - materialnega in duhovnega.
Kr{~anstvo kakor `idovstvo govori o bogu-stvarniku in o vsem, kar je ustvaril, torej o stvarstvu. V vsakem primeru je velikanski razlo~ek med stvarnikom in stvarstvom. Ta krog predstav pa je velikim verstvom v Aziji popolnoma tuj. Po njihovih pojmih ni bistvenega razlo~ka med stvarnikom in stvarjo, ravno skrivnostna stvariteljska mo~ se uresni~uje v posameznem bitju. Za velike indijske in kitajske mislece obstojijo samo vi{je in ni`je oblike zavesti. V vsem, kar je, ~utijo iste sile in vse jim je vredno iste ljubezni. Za dokaz vsega tega je treba poiskati prevode najstarej{ih indijskih filozofsko-verskih knjig, Upani{ad, iz katerih je zavestno ~rpal Rabindranath Tagore. Beseda pomeni sedeti blizu (u~iteljevih nog). Upani{ade so za~ele nastajati v 8. stoletju pred na{im {tetjem, zadnje med njimi pa datirajo iz 3. stoletja po na{em {tetju. Ohranjenih je 108 besedil. Pisci Upani{ad niso znani, saj jim ni {lo za to, da bi razgla{ali svojo modrost in svoje ime, ampak da bi duhovno poglobili in prenovili vero. V nasprotju z budizmom, ki mu je bivanje trpljenje, filozofija Upani{ad (in z njo Tagore) izpoveduje veselje do `ivljenja, celo do neskon~nega bivanja.
Tagore ni ustvaril kak{ne lastne in posebne filozofije, ampak je njegov prispevek k filozofiji v interpretaciji in metafori~ni opremi filozofije Upani{ad s primesmi budizma in v majhni meri tudi kr{~anstva.


SADHANA
Tagore izpri~uje v svoji Sadhani tak{no interpretacijo upani{adske filozofije, da dobimo uvid tudi v tisto plast indijske duhovnosti, ki nekako odgovarja zahodnjaku in njegovemu pogledu na svet. Tagore postaja univerzalni u~itelj, zaposlen v odprti {oli sveta.
Indijska civilizacija se je rodila v gozdovih in bila najtesneje povezana z naravo. Pri{leci so kmalu spoznali njihovo vrednost. Dajali so jim senco pred soncem, travo za `ivino, kurivo za ogenj in bruna za ko~e, branili so jih pred neurji. Vendar zavetje gozda ni zavrlo razvoj inteligence. V takih razmerah se je spo~ela modrost z modreci stare Indije, `ive~ih v gozdovih. Kasneje so v Indiji nastala mogo~na kraljestva, vendar kljub napredku in mogo~nosti je srce Indije {e vedno pogledovalo nazaj in iskalo re{itve, utehe v veli~ini preprostega `ivljenja v gozdni osami.
Zahod si podreduje naravo, v Indiji je na~in gledanja druga~en; velik poudarek daje na sozvo~je med individuom in univerzumom. V Indiji so gozdovi postali pribe`ali{~a modrijanov, na Zahodu pa te velike katedrale za ~loveka niso imele nobenega globjega pomena. Gozdovi so dajali bogastvo in mo~, navdu{evali z lepoto, nikoli pa niso povzrocili ob~utka svetega, niso postali kraj, kjer se ~lovekova du{a sre~a z du{o sveta. ^e ~lovek spoznava samo z znanstvene plati, nikoli ne spozna polnega pomena sveta, bistvena je enotnost sveta z zavestjo ~lovekove du{e.
Namera stare indijske civilizacije ni bila v pridobivanju mo~i, kajti ~lovek s takim egoisti~nim egom, ki sam sebe preveli~uje, ne more prodreti v svet dovr{ene harmonije.
Da si raz{irimo zavest, duhovni svet, zahteva to od nas odpovedovanje in nepohlep. ^lovek mora vsak dan re{evati to vpra{anje. ^lovek ima te`ave, je odtujen od sveta, `ivi v strahu tako dolgo, dokler ne odkrije naravnega zakona, da zaznava sozvo~je med razumom in deli narave. Ljubezen je najvi{ja bla`enost, saj je takrat du{a polno usmerjena v dovr{enost. ^lovek skusa vedno spoznati najve~, vendar se preve~ obremenjuje z dejstvi, ki jih je preve~. Dejstvom pa je skupna resnica. Prav taka enotnost pa vlada tudi v du{i, zato se moramo svoje du{e zavesti. Du{a je pa del naj~istej{ega Bitja, ki je prisoten v vsaki stvari.
^e se ~lovek zave svoje du{e, se mu zdi ves svet razlo`ljiv in vse stvari najdejo svoje mesto in ~lovek sre~no `ivi svoje `ivljenje. ^e pa ne najdemo notranjega soglasja, je `ivljenje zgolj navada in svet stroj, ki mu je treba gospodariti.
Lastni jaz moramo nositi z lastno mo~jo, ~eprav je pre`et z egoizmom in zlom. Zlo je tesno povezano z nasimi osebnimi `eljami, saj na{a temna stran te`i k zadovoljitvi teh `elja. Zla se otresemo, ~e znamo razlikovati med tem, kar `elimo in med tem, kar je dobro.
Filozofija Bude temelji na {tirih izrekih, ki pravijo, da obstaja trpljenje, da obstaja vzrok, konec in pot, ki vodi iz trpljenja. Trpljenje je mogo~e obrniti v veselje, kar pa je odvisno od ~loveka samega.
V na{em jazu zasledimo dve plati. Ena pravi, da je ~lovek eno z `ivalmi in kamenjem; drugi pa, da je ~lovek druga~en od vsega, da je kot posameznik sam zase, je enkraten. ^lovekova individualnost pa je najve~ vredna, ker ni univerzalna. Na{ jaz pa moramo neprestano obnavljati in ga dokazovati. Smisel jaza dose`emo, ko najdemo enotnost ljubezni in potrpe`ljivosti. V svojih odpovedih moramo pridobivati. Ljubezen ne pomeni le ~ustva, je resnica, radost je nek tok zavesti. Brez ljubezni na{e `ivljenje ne bi bilo mo`no in ljubezen se ka`e v darovih, katere pa ~lovek izni~i, ~e v njih i{~e uporabno vrednost, ker na{a osebnost z iskanjem koristi izgubi na vrednosti; ne moremo pa je dose~i s silo. ^lovek potrebuje bli`ino so~loveka, saj ne more obstajati zunaj dru`be.
Temeljna razlika po kateri se ~lovek lo~i od `ivali, je zavestno delovanje. Ni res, da je ~lovek dejaven zaradi nuje, ampak dela poleg nuje {e z veseljem. ^e to ne bi bilo res, bi delal samo toliko, kolikor potrebuje za pre`ivetje, a mi vemo, da ~loveka nekaj `ene naprej, da dela in izumlja nove re~i. In to je tisto veselje do dela. Preroki so vedno govorili, da moramo `iveti, da bi lahko delali, pa tudi delali, da bi lahko `iveli; tako da sta si `ivljenje in delo tesno povezana.
^e povzamemo filozofijo Sadhane, lahko zaklju~imo, da sku{a Tagore zbli`ati ~loveka in naravo, sku{a ~loveka pribli`ati stvarem, katerim se je v stoletjih razvoja `e popolnoma odtujil. Sku{a mu najti pravo pot k notranji harmoniji in skladnosti, tako da `ivljenje zanj ne bi bilo ve~ je~a in trpljenje ne ve~no. Meni pa, da to skladnost lahko dose`e le z odpovedovanjem in samoobvladovanjem. Prikriti mora svoje egoisticne `elje z dobroto in razdajanjem za druge, kajti te so tiste, ki ~loveka pu{~ajo osamljenega, a svet je zanj prava je~a.


TAGOREJEVA [OLA
V Bolpurju med Delhijem in Kalkuto je ustanovil zasebno visoko {olo, ki  se je imenovala Santineketan - Dom miru. Postavil je obse`no poslopje in ga obdal z lepimi vrtovi. V {olskih prostorih so u~itelji in u~enci stanovali skupaj, u~enci pa so hi{ni red vzdr`evali sami. ^ez nekaj ~asa so odpravili celo nadzornika. [ola je imela lastno, izmed u~encev izbrano razsodi{~e. Pouk se je pri~enjal zgodaj zjutraj s prepevanjem Tagorejevih himen. Dvakrat tedensko so se u~enci in u~itelji zbrali v sveti{~nem prostoru, kjer so razpravljali o verskih in moralnih vpra{anjih. Angle{ka {olska oblast ni imela na delovanje {ole nikakr{nega vpliva, saj se je Tagore odrekel celo javnim dotacijam, samo, da bi ohranil {oli neodvisnost in pristno bengalsko podobo. Na tej {oli je tudi predaval in iz teh predavanj pa iz tistih, ki jih je imel na svojem popotovanju po Ameriki, je tudi nastala knjiga Sadhana.


VIRI IN LITERATURA
1. Rabindranath Tagore: Sadhana ali pot k popolnosti. Mladinska knjiga. Ljubljana 1984. Spremna beseda Vinko Osljak: Iz eseja Premislek o Tagoreju. Str. 123-149
2. Rabindranath Tagore: Spevi. Mladinska knjiga v Ljubljani 1958. Spremna beseda in opombe Branko Rudolf. Str. 83-92
3. Rabindranath Tagore: Dom in svet. Cankarjev zalo`ba. Ljubljana 1977. Spremna beseda Vlasta Pacheiner-Klander. Str. 199-206


Sestavil:
Sa{o Flei{er

Kranj, marec 1991

