Nikolaj Vasiljevi~ GOGOLJ: MRTVE DU[E


@IVLJENJE IN DELO
Nikolaj Vasiljevi~ Gogolj je bil rojen 1809 pri Poltavi v Ukrajini v obubo`ani plemi{ki dru`ini. O~e je bil tudi pisec komedij in pesnik. Gogolj je v doma~i hi{i dobil zanimanje za literaturo. Po gimnaziji je {tudiral v Peterburgu. Nekaj ~asa je v Nem~iji nato se vrne v Peterburg, se spozna z literati in postane profesor zgodovine na peterbur{ki univerzi. V tem ~asu je napisal svoje zgodbe pod naslovom Ve~eri na pristavi blizu Dikanjke, s katerimi je za~el svojo pripovedno pot. Povesti so napisane mo~no v romanti~nem duhu in v njih obdela ukrajinske ljudske motive, `ivljenje ukrajinske vasi z njenimi narodopisnimi posebnostmi. Va`no je, da je kljub opaznim romanti~nim elementom prikazano resni~no ukrajinsko `ivljenje, predvsem lepe stvari: sejmi, zabave, sre~na ljubezen. Gogolj je kot predavatelj na univerzi neuspe{en, zato se posveti samo knji`evnemu ustvarjanju. Ko opusti slu`bo izidejo Arabeske in Mirgorod, prvi~ zazveni njegov grenki smeh, ko upodobi `ivljenje malih, bednih in otopelih ljudi. Iz tega ~asa je tudi znamenita povest Taras Buljba, povest iz juna{ke zgodovine Ukrajine, o bojih kozakov s Poljaki, poveli~uje ljubezen do domovine. Nato izidejo Gogoljeve Peterbur{ke povesti, kjer izrazi vtise iz peterburskega `ivljenja. Gre za prikaz mestnega `ivljenja, znamenito mesto ima povest - novela Pla{~. V nji je s toplim humorjem in so~utjem do trpe~ega ~loveka izoblikoval tip bednega malega uradnika, ki je zavoljo enoli~nega dela in rev{~ine otopel za vse lepo. Ta povest je vplivala, ker je opozarjala na socialne krivice. Svoj kriti~ni odnos do ruskega `ivljenja pa je Gogolj izrazil v svojih glavnih delih v komediji Revizor, kjer je razkril podkupljivost, lenobo, omejenost in pokvarjenost pode`elskega uradni{tva in v najve~jem delu, romanu Mrtve du{e, ki je obto`ba carizma in razmer v carski Rusiji. Gogolj je nato od{el v tujino in takrat je `e bil mo~no bolan (du{evna bolezen). Vrsto let pre`ivi v zahodni Evropi, zlasti v Rimu. Tu je zapadel v religiozno mistiko in te`ke moralne krize. Leta 1848 je potoval v Jeruzalem in po vrnitvi `ivel v hudi depresiji. Izdal je {e knjigo Izbrana mesta iz dopisovanja s prijatelji. V tej knjigi pa Gogolj zagovarja fevdalizem in absolutizem, svoje prej{nje pisanje pa proglasi za {kodljivo. Vsa napredna javnost je to obsodila, posebno {e kritik Belinski. Nato izda se Avtorjevo izpoved, v kateri sku{a opravi~iti svojo zmoto. Du{evna kriza zrahlja njegovo fizi~no zdravje in leta 1852 umre.
Gogolj je v ruski knji`evnosti predhodnik realizma. 


ROMAN MRTVE DU[E
Rusija je bila v 19. stoletju {e napol fevdalna, od velikih evropskih de`el najbolj zaostala, s prete`no tla~anskim kme~kim prebivalstvom, brez pomembnej{ega me{~anstva, ve~je industrije in proletariata, z izobra`enstvom, ki je izviralo ve~idel iz plemstva. Ruska dru`ba je ~utila mo~no potrebo po stvarnem predstavljanju najbolj pere~ih pojavov ruskega `ivljenja, zaostalosti, nekulturnosti, moralne sprevr`enosti, ki so terjale velike reforme ali celo revolucijo. 
Roman je stra{na obto`ba carizma in gnilih razmer v carski Rusiji. Kakor nekatera druga njegova dela je brez kompliciranega zapleta in celo ljubezenskega motiva ni, ki je navadno bistven za roman. Poglavja sledijo drugo drugemu kot pri kaki pustolovski zgodbi. So epizode, ki so povezane z osrednjo osebo, ki je oboje: slepar in potujo~i pustolovec. 
Roman Mrtve du{e si je Gogolj zamislil v 3 delih, prikazal naj bi tak{no Rusijo, kot jo je pisatelj gledal in pa idealno, bodo~o Rusijo, kakr{no si je `elel. Ohranjen je samo prvi del, ki pa je `e sam po sebi sklenjena celota. Gogolj je mislil, da bo tudi pri drugem in tretjem delu knjige imel tak uspeh, kot ga je po`el pri prvem. Celoto je zasnoval po zgledu Dantejeve Bo`anske komedije. Prvi del, ki prikazuje samo negativne plati Rusije, naj bi bil njen Pekel. Drugi del je na~rtoval kot Dantejeve Vice, na vi{ji moralni ravni, tretji del pa bi prikazal ^i~ikovo popolno moralno prerojenje ali celo mo`nost prerojenja Rusije, pokazal naj bi pot k odre{itvi. 
Posebno mesto imajo v romanu deli, ki jih lahko ozna~imo kot lirske vlo`ke. V Mrtvih du{ah nima avtor pred sabo ve~ samo svoje Ukrajine, ampak vso neobjeto, neizmerno Rusijo, vse puste in zaostale kote domovine. To so tista mesta v romanu, kjer Gogolj govori o posebni izrazitosti ruskega jezika, poudarja kulturno tradicijo, izra`a svojo ljubezen do domovine in do ruske prirode. Gogolj svojega romana tudi ni imenoval roman ampak poemo, zaradi teh lirskih mest. To je roman, ki nima ljubezenske zgodbe, tako lepega slavospeva v ruski knji`evnosti ne najdemo. 
Licemerski svet je hermeti~no zaprt. V njem samem ni ve~ resnice, oziroma se sprevr`e kve~jemu v be`en {kandal. Ob koncu uprizori Gogolj sre~anje med be`e~im ^i~ikovom in pogrebnim sprevodom, v katerem nesejo policijskega predsednika, `rtev {kandala, ki je nastal ravno zaradi ^i~ikova. Sre~ala sta se rabelj in `rtev, vendar rabelj ves nebogljen trepeta skrit v ko~iji, da ga ne bi prepoznali. Vendar ni nobenega razloga za strah in trepet, krog la`i in hipokrizije je spet strnjen. Resnica se je sicer nekajkrat zabliskala, a hip nato je `e spet padla v najbolj temno pozabljenje in nobene mo`nosti ni, da bi se uresni~ila. 
Podoba sveta v Mrtvih du{ah nam jasno dokazuje, da je dru`ba sama s svojim ravnanjem razvrednostila vsa merila. Svet v romanu je razklan na dvoje: na eni strani je Rusija, so ruski ljudje, narava, na drugi strani pa so ^i~ikovi, Manilovi, Sobakjevi~i, Plju{kini, Korobo~ke, generalni gubernatorji, policijski in sodnijski predsedniki itd.
Ruska izobra`ena javnost je sprejela to znamenito Gogoljevo satiri~no-humoristi~no delo, dosledno realisti~no, od domovinske ljubezni narekovano poemo s priznanjem. Znani kritik Belinski je Mrtve du{e proglasil za simbol ruskega dru`benega mrtvila. To je pa tudi neposredna in sve~ana izpoved avtorjeve ljubezni, spo{tovanja, ob~udovanja, navezanosti. V sloven{~ino so prevedena vsa pomembnej{a Gogoljeva dela. Pri nas je vplival Gogolj na Erjavca in Jenka (Jeprski u~itelj).


VSEBINA ROMANA
Vsebinsko je prvi del Mrtvih du{ zelo preprost. Pisatelj poka`e kako se slepar ^i~ikov pripelje v neko mesto, kjer spozna uradnike in okoli{ke gra{~ake. Nato v 5 poglavjih obi{~e ^i~ikov 5 gra{~akov, da bi od njih nakupil mrtve du{e, to je tiste tla~ane, ki so umrli v ~asu po zadnjem popisu prebivalstva, novega pa {e ni bilo in so gra{~aki za te du{e morali pla~evati davek. ^i~ikov je hotel te tla~ane zastaviti in na ta na~in obogateti. Pomembno je, kako se pred nami zvrsti galerija tipi~nih predstavnikov tedanje Rusije, njenega vladajo~ega sloja. Ta vladajo~i sloj predstavljajo gra{~aki, katerih lastnosti so nevednost, omejenost, bahastvo, skopost, nekriti~nost in to so v bistvu mrtve du{e, moralno slabi in propadli ljudje, s katerimi Gogolj ka`e na propad ~lovekove osebnosti, ki izvira iz splo{nega propadanja fevdalizma. Portreti gra{~akov nam ostanejo v neizbrisnem spominu. Roman sicer ne vsebuje direktnega napada na tla~anski sistem kot tak, vendar indirektno opozarja na anomalijo njegovega obstoja. Napada vulgarnost in deformacijo `ivljenja na splo{no in ruskega tla~anstva posebej; odkriva Rusiji Rusijo. 
Osrednja tema Mrtvih du{ ni samo vrsta bolj ali manj spretnih goljufij, marve~ v poemi nenehno `ivi {e druga pomembnej{a tema, to pa je tema o mrtvih, tema o smrti, prekup~evanje s smrtjo, odnos do mrtvih. Prekup~evati z vero in ljubeznijo, po{tenostjo in neumnostjo, z domovino - vse to je nekako mo`no, na nek na~in normalno in zdravemu razumu razumljivo. Smrt pa se tak{nim posegom upira. Oskrunitev smrti v resnici sploh ni mo`na. A prav to nemogo~e in nenormalno se nenehoma uresni~uje. Tu pa je vir groteskne, fantasti~ne in grozljive komike, ki je zna~ilna za celotni roman. 


GLAVNA OSEBA ^I^IKOV
^i~ikov se na zunaj razlikuje od gra{~akov in uradnikov, vendar je njegova zunanjost in vedenje krinka, pod katero skriva svoje sleparske interese. Podobno kot v Revizorju nam Gogolj tudi tu prika`e uradni{tvo tisto, s katero i{~e ^i~ikov stik, da bi mu pomagalo pri izstavljanju papirjev za mrtve du{e. Uradni{tvo je podkupljivo, umsko omejeno, torej na splo{no nepo{teno in to je tudi Gogoljeva kritika resni~nosti tedanje Rusije. ^i~ikov ne more biti utele{enje ~istega zla, niti ni borec. Res pa je, da je nekak{en zapeljevalec, ki zavaja ljudi v ~udne kup~ije. ^i~ikov je potujo~i trgovec in goljuf, nastopa pa kot brezhiben gentleman. Namen njegovega potovanja je nakupiti dolo~eno {tevilo tla~anov, ki so pred kratkim umrli, tako da jih {e niso izbrisali iz seznama in so zatorej uradno {e vpisani kot `ivi. ^i~ikov namerava zastaviti te fiktivne tla~ane v banki za veliko vsoto denarja, potem pa bi izginil in za~el spodobno in udobno `ivljenje v kaki dovolj oddaljeni provinci, kjer bi lahko prikril svojo identiteto in preteklost. To niti ne bi bilo tako te`ko, kajti njegovo vedenje in njegova zunanjost sta bili tako osvajajo~i, da se je vsakomur prikupil na prvi pogled. Gra{~aki, ki jih je obiskal ^i~ikov, so sentimentalni bedak Manilov, sovra`ni in popadljivi Sobakjevi~, skopuh Plju{kin, bojevita Korobo~ka, poklicni goljuf in obrekovalec Nozdrjov. Kar se poveca komi~nost samega ^i~ikova je nasprotje med odli~nostjo njegovega nastopa in kriminalno naravo njegovih kup~ij. Ko opravlja delikaten posel, za~enja pogovor o  zadevi s primerno previdnostjo. Na koncu nestrpnost ^i~ikova, da bi hitro obogatel, prekosi njegovo previdnost: blekne besedo preve~ tam, kjer bi bilo najbolje mol~ati. Posledica tega je, da pridejo njegovi ~udni nakupi na dan in isto mesto, ki ga je v za~etku sprejelo kot vzor o~arljivosti nadvse prikupnega gentlemana, kar plane pokonci v ogor~enih govoricah. ^i~ikov je dovolj pameten, da izgine: v naglici odpotuje ob koncu prve knjige, edine, ki jo je Gogolj kon~al. 


VIRI IN LITERATURA
1. Nikolaj V. Gogolj: Mrtve du{e. Zbirka Sto romanov. Cankarjeva zalo`ba v Ljubljani 1965. Spremna beseda Nikolaj Vasiljevi~ Gogolj napisal Ivan Prijatelj, str. 5-38. Spremna beseda Tragi~na komedija napisal Du{an Pirjevec, str. 39-71
2. Janko Lavrin: Panorama ruske literature. Mladinska knjiga. Ljubljana 1979. Str. 71-87
3. Janko Kos: Knji`evnost. U~benik literarne zgodovine in teorije. Zalo`ba Obzorja Maribor 1989. Str. 321,323
4. Janko Kos: Pregled svetovne knji`evnosti. Dr`avna zalo`ba Slovenije. Ljubljana 1986. Str. 206-207
5. Kol{ek, Kos, Lah, Logar, [imenc: Berilo 2. Zalo`ba Obzorja Maribor 1988. Str. 169
6. Stanko Jane`: Zgodovina slovenske knji`evnosti. Zalo`ba Obzorja. Maribor 1957. Str. 271


Sestavil:
Sa{o Flei{er


Kranj, november 1990

