DOMINIK SMOLE: ANTIGONA


@IVLJENJE IN DELO
Dominik Smole se je rodil 1929 v Ljubljani. Kon~al je gimnazijo v Ljubljani, bil nekaj ~asa novinar pri radio, nato v glavnem svobodni knji`evnik, nekaj ~asa pa tudi vodja Mladinskega gledali{~a v Ljubljani. Leta 1986 je prejel Pre{ernovo nagrado. Je eden najpomembnej{ih slovenskih dramatikov. Za njegove drame je zna~ilen izdelan slog, groteska, mo~no nravstveno in eksistencialno motiviranje, dramsko dogajanje.
Dominik Smole spada v generacijo knji`evnih ustvarjalcev, ki je svoja dela objavljala v sicer razli~nih publikacijah, v temelju pa se je oblikovala v Besedi, Reviji 57 in v Perspektivah. Pripadal je skupini mislecev in umetnikov, ki je odprla konkretna vpra{anja o obna{anju dru`be in o obna{anju ~loveka znotraj te dru`be. Zna~ilnosti njegovega pisanja: predvsem je tu va`no bogato besedi{~e, ritmi~ni posluh, ob~utek za lepoto stavka in besede. Smole zelo natan~no premi{lja, ne zadovolji se s kar prvo besedo, ki bi utegnila biti primerna. I{~e miselno in plasti~no soglasje v stavku. V takem odnosu do sloga se ka`e tudi duhovni svet njegove umetnosti. ^e pomeni ~lovek za pisatelja svet, ki ga je potrebno zmeraj in znova odkrivati, ne more ve~ zado{~ati `e spoznani slog pisanja.
Smole se je posvetil predvsem dramatiki, spisal pa je tudi enega prvih doma~ih modernisti~nih romanov (^rni dnevi in beli dan). Stilni razvoj Smoletove dramatike je v bistvu enak razvoju slovenske dramatike po 1945: od socialnega realizma (Mostovi), prek eksistencialisti~ne drame (Potovanje v Koromandijo) in poeti~ne drame (Antigona) do avantgardisti~ne groteske (Cvetje zla). Med novej{imi Smoletovimi igrami izstopa pomembna eksistencialna drama Zlata ~evelj~ka.
Drame (knji`ne izdaje): Mostovi (1948), Antigona (1961), Krst pri Savici (1969), Igre in igrice (1986). V slednji knjigi so iz{le: Veseloigra v temnem, Zlata ~evelj~ka, TV igra Ljubezni in komedija Igra za igro. V revijah so ostale: Potovanje v Koromandijo (1956), Igrice (1957) in Cvetje zla (1967).


DRAMA ANTIOGONA
Nastala je leta 1960, je dramska pesni{ka umetnina, ki gotovo sodi med vrhove slovenske dramatike sploh. Antigona je do`ivela krstno predstavo na Odru 57, potem sta jo uprizorili tudi Drama SNG v Ljubljani in Mariboru. Antigona je prejela prvo nagrado tudi v jugoslovanskem merilu leta 1961 na gledali{kem tekmovanju Sterijino pozorje v Novem Sadu. Po tem dogodku je Antigona zmagoslavno preromala skoraj vsa vidnej{a jugoslovanska gledali{~a, Narodno gledali{~e v Pri{tini jo je uprizorilo v albanskem jeziku. Igrali so jo tudi v Celovcu in {e v Trstu. Prvi~ je bila natiskana v reviji Perspektive, nato je iz{la v knji`ni izdaji v Dr`avni zalo`bi Slovenije. Antigona je iz{la v knji`ni izdaji tudi v drugih jugoslovanskih jezikih, prevajali pa so jo tudi v tujini.
Fabulativno sloni na znani anti~ni miti~ni zgodbi, ki jo je oblikoval Sofoklej v svoji Antigoni, to delo pa je potem vznemirjalo ustvarjalne duhove vse do dana{njih dni. Zgodba o nepokor{~ini in uporu posameznika zoper dru`bo, despotizem, dr`avo itn., pa {e posebna morala tega upora - ta zgodba se je pokazala kot primerna za vedno nove obdelave in nove stvaritve. Tolik{no ponavljanje te mitske zgodbe pri~a, da je bistveni problem Ojdipove h~ere Antigone prisoten v vseh dobah: gre za spopad med nepisanim (bo`jim) zakonom in osebnim eti~nim ~utom na sni strani (Antigona) in dr`avnim oz. vladarskim zakonom na drugi strani (Kreon). V vso to snov in problematiko je posegel Smole s suvereno umetni{ko mo~jo in ustvaril novo Antigono. Oblikovno jo je obdaril z izrednim pesni{kim jezikom in slogovno v vzoru poeti~ne drame, vsebinsko je ve~nostne probleme ohranil na njihovi visoki ravni, a jih hkrati konkretiziral s stvarmi dana{njega ~asa, s svojo osebnostjo in svojo umetni{ko vizijo. Kreonova vladavina je napolnjena z nasiljem in spletkami in strahovlado. Za Antigono, ki je ~ista in ne prizna na~ela umazanih rok, `ivljenje v takem svetu ni mogo~e. @ivljenju se mora odre~i, njeno dejanje za Polineika je hkrati dejanje samomora. V svetu brez ~love~nosti ni prostora za ~loveka. Na tej to~ki se za~enja vladavina nihilizma. Posebnost tega dela je, da Antigona na odru ne nastopa, je ne vidimo in je ne sli{imo, lahko bi potemtakem rekli, da Antigone ni. Ampak ona deluje in je navzo~a na poseben na~in. V tej posebni situaciji zraste eti~na in tudi estetska podoba junakinje pred o~mi bralca do neizmerljivosti. Temeljna naloga Antigone je iskanje mrtvega Polineika, to pomeni iskanje resnice, morale, vesti, dol`nosti, ~love~nosti, dosego ideala, sprave, pozitivni `ivljenjski smoter. Smole je vsebinsko v zgodbo vnesel ideje svobode, odgovornosti, upora in tveganje, pa tudi nesmisla in moralne nepo{tenosti. Za besede in nagibe Antigoninega ravnanja zvemo predvsem skozi usta njene sestre Ismene, ki spo~etka strastno sodeluje z Antigono,  a se pozneje notranje zlomi. Polineikes ni v `ivljenju pomenil ni~, a se po smrti razra{~a v nekaj izredno pomenljivega. Zgodovinska bajeslovna osebnost je povzdignjena v simbol: resnica se mora izkazati, on je klic po morali, klic vesti, dol`nosti. S tem postaja Antigona s svojim iskanjem Polineika (resnice) in z uporom zoper Kreonovo prepoved prispodoba pisateljeve kritike sodobnega tragi~nega sveta in ~loveka in videnje ~istej{e prihodnosti. Antigonin upor ni upor zoper oblast, je boj za uveljavitev duhovnih vrednot. ^e ima `ivljenje svoj smisel, in najbr` ga ima, potem ga je treba odkrivati za vsako ceno. ^e smisla ni, potem ni smiselno `ivljenje in ni smiselna `rtev za `ivljenje. Polineikes po smrti postane sinonim neke ideje, simbol ~lovekove te`nje za absolutnim. Ravno zato, ker je Polineikes postal nekak{no nasprotje Teb, ravno zato nasprotna stran, vladna stran, nenehno poudarja, da Polineika sploh ni, vendar kljub vztrajnemu zatrjevanju da ga ni, je vseskozi navzo~, ~edalje bolj navzo~. Ta navzo~nost neza`elenega, fizi~no `e zdavnaj likvidiranega Polineika je re`imu mu~na, zato se ~edalje glasneje pojavlja klic: Ubiti ga bo treba znova!. Na koncu se za~uje slovesno zvonenje in med njim klic: Antigona je na{la Polineika!. Vladne sile to zvonenje in ta klic na kraju sicer zadu{ijo, vendar je jasno, da je zmaga nasilja samo trenutna in za~asna.
Svobodni verzi oz. ritmizirana proza dajejo tej vsebini vzvi{eno podobo prav tako jezik s prispodobami, metaforami in zgo{~enimi aforizmi. V situaciji, ko je Antigona nastala, je lahko v gledalcu spro`ala predvsem ideolo{ke odmeve v razmerjih: oblast, funkcija oblasti, smisel oblasti, ~lovek in njegova svoboda, ~lovek in njegov polo`aj znotraj oblasti itn. Antigono pa lahko do`ivljamo v {ir{ih ~asovnih in problemskih razse`nostih. Prav gotovo je ena najpomembnej{ih sodobnih variacij na temo Antigone.


OSEBE
V dramati~nem poteku odigrajo svoje vloge Kreon, Ismena, Teiresias, Pa`, Haimon, Stra`nik. Kreon in Antigona `ivita na najvi{jem nivoju konflikta. Med njima se razvije drama dveh ljudi, od katerih je prvi ujet in uklenjen v birokratski in tehnokratski mehanizem oblasti, drugi pa `ivi pod pritiskom svoje osebne morale.
Kreon: je uradni predstavnik oblasti. Je globok, razmi{ljujo~ ~lovek, ki ~uti v sebi dilemo med ~lovekom in vladarjem. Oblast mu je te`ko breme, ki ga prena{a kot nadle`no `rtev. Zato tudi privoli v kompromise, ko Ismeni in Antigoni dovoli iskati in pokopati Polineika, izdajalca, toda to se mora zgoditi naskrivaj. Antigonin prestopek ni v tem, da i{~e in pokoplje Polineika, temve~ v tem, da ga i{~e pri belem dnevu in na o~eh vsega sveta, da ga pokoplje javno. Dokler je iskanje samo njena zasebna zadeva, se dru`ba ne ~uti ogor`eno, ko pa se spremeni v javno manifestacijo, postane slab zgled, ki vle~e druge za sabo po njeni poti. Na tej to~ki se je kon~ala tudi Kreonova ~love{ka svoboda, naprej je moral delovati kot vladar.
Teiresias: ne izpostavlja se javnosti, s cini~nim razumom vlada potihoma, a krepko. [~itil bi kakr{no koli oblast, samo da bi bila oblast. Sovra`i vse izjemo in nadpovpre~no, zani~uje ~loveka. Oblast je bog, propadel bo, kdor se bo temu bogu uprl. Poglavitno mu je, da so dr`avljani siti, da so jim zagotovljene materialne dobrine; skratka, ideolog potro{ni{ke dru`be.
Ismena: najprej je zaveznica Antigone, kasneje jo zapusti. Njena pot vodi od revolucionarnosti do pristanka na ugodnosti `ivljenja na dvoru. Antigona je `ivela dosledno znotraj sebe, Ismenina inspiracija je povr{inska. Njeno telo je krhkej{e od njene volje, Antigona pa pod`iga `ar velike vere. Le po~asi se oddaljuje od Antigone in kon~no popusti zaradi ljubezni do `ivljenja in do sebe.
Haimon: lik zadovoljnega dr`avljana. Njegovo geslo je: @ivljenje je preprosto in veselo. Razgla{a ideal zasebni{kega u`ivanja in do kritiziranja oblasti v imenu vi{jih na~el.
Pa`: na prvi pogled obrobna figurica, je {e kako pomembna za pomen in smisel celotnega dela. Pa`ev razvoj v drami je prav nasproten Ismeninemu. Kralj ga prisili, da umori Stra`nika, prej nedol`nega de~ka obremeni s krvjo. A njegova pot poslej ne gre navzdol in v nove zlo~ine, presvetli ga `ar Antigone. Sledi njeni humanisti~ni veri in na koncu nadaljuje njeno izro~ilo.


MITSKO OZADJE DRAME
Sofoklejeva Antigona vsebinsko nadaljuje tragedijo Kralj Ojdip, ki je najbr` najpomembnej{a gr{ka tragedija sploh. Ojdip, ki je nevede ubil lastnega o~eta, tebanskega kralja Laja, in se poro~il z lastno materjo Jokasto, je imel s slednjo {tiri otroke: sinova Eteokla in Polineika in h~eri Antigono in Ismeno. Ko se je Ojdip ob spoznanju svoje krivde oslepil in od{el v prostovoljno izgnanstvo, sta se njegova sinova spopadla za oblast v mestu. V boju sta ubila drug drugega, vlado v Tebah pa je prevzel njun stric, Jokastin brat Kreon. Ta je zapovedal ~astno pokopati branilca mesta Eteokla, napadalca Polineika pa prepovedal pokopati. Tu se za~enja vsebina Antigone. Slednja se upre vladarjevemu ukazu in pokoplje brata, zaradi tega pa je obsojena na smrt.


VIRI IN LITERATURA
1. Dominik Smole: Antigona, Klasje, Dr`avna zalo`ba Slovenije, Ljubljana 1972; spremno besedo napisal Mirko Zupan~i~
2. Sofokles: Antigona, Knji`nica Kondor 174, Mladinska knjiga v Ljubljani 1978; spremno besedo napisal dr. Kajetan Gantar


Sestavil:
Sa{o Flei{er

