                            ANTIGONA
             Avtor   : Sofokles
             Prevedel: Anton Sovre
             Izdala  : Mladinska knjiga v Ljubljani 1968
                       Knjinica Kondor

Sofokles  blei  kot ena najsvetlejih, pa  obenem  najbolj
skrivnostnih zvezd na nebu grke poezije. Rojen je bil okoli leta 
495 v atikem demosu Kolonu, ki mu je pesnik na  svoja stara  leta 
zapel udovito hvalnico v svoji  zadnji  drami. Njegov oe je bil
lastnik tovarne oroja. V mladih letih  se je  Sofokles  ukvarjal 
s portom in z  glasbo  ter  vekrat dosegel  zmago  pri
gimnastinih in  glasbenih  tekmovanjih.Izroilo  pravi, da je kot
estnajstleten mladeni z liro  v roki  vodil deki zbor v proslavo
grke zmage  nad  Perzijci pri Salamini. V mladosti je pesnik v
svojih dramah tudi  sam nastopal.  Bil je izredno plodovit
pisatelj. Napisal je 130 dram,  toda  od teh se jih je le sedem 
ohranilo  v  celoti,ostale  so ohranjene v fragmentih. Ohranjene 
tragedije  so:
         Aias,  Antigona,  Elektra, Filoktetes, Trahinke,Oidipus  
         v Kolonu in Kralj Oidipus.

Problem, ki ga avtor predstavi v Antigoni je pravica do pokopa. 
Samo  ime Antigone in ozadje motiva  je  vzeto iz mitinega
izroila o tabanski kraljevi hisi:Med  Ojdipovima  sinovoma
Eteoklom in Polinejkom  pride  do oboroenega  spopada za
nasledstvo na kraljevskem  prestolu.Mlaji Eteokles prevzame oblast
v dravi, izgnani Polinejkes pa zbere ete na Peleponezu in z njimi
oblega rodno mesto. V usodni  noi  pride do dvoboja med bratoma, 
v  katerem  oba obleita  mrtva.  Antigona  odvlee  Polinejkovo 
truplo  na Eteoklovo  grmado,  kjer pride sovratvo med bratoma  e 
po smrti do izraza v tem, da njuni trupli leita v dveh loenih
plamenih.
Toda osnovni konflikt, na katerem temelji Sofoklova tragedija, je
Kreontova prepoved pokopa Polinejka in motiv dekleta,ki postavlja
ljubezen do brata vije kot dravni zakon.Da bi herojsko veliino
Antigoninega dejanja se bolj povelial, ji  je pesnik postavil ob
stran lik sestre Ismene.  Antigona skua ze takoj v uvodnem prizoru
pridobiti sestro za sodelovanje  pri svojem dejanju, pri bratovem
pokopu,  toda  brez uspeha.  Ismena sicer obuduje pogum svoje 
sestre,  vendar oznai njeno poetje kot blazno. Ismena je sicer
dobrosren,a povpreen enski znaaj. Povprenezi se navadno
zadovoljijo s pasivnim odporom proti zlu.Antigona pa ni povpreen,
tudi ne pasivno odmaknjen  znaaj.Njena aktivnost sproi kolesje
vsega dogajanja v dravi,  za njeno  odloitev  zvemo, e preden se
zasvita dan,  v  prvih verzih, e preden je izdan uradni razglas.Ob 
prvem  svitu nastopi zbor tebanskih starein  in  zapoje hvalnico 
sonnemu  zarku, ki je prvi  razlil  svetlobo  ez zmagovito
tebansko 
mesto, najlepi lui, ki je kdaj  oarila Thebe.In ze nastopi
Kreon, enrgini vladar, ki je ravnokar prevzel oblast v dravi.
Takoj razglasi svoj vladni program, katerega osrednja toka je
sovratvo do dravnih sovranikov. Toda komaj Kreon kona svoj
nastopni govor, e se pojavi straar,preprost plebejec. Sporoi mu,
da je neznan storilec prekril Polinejkovo truplo s tanko plastjo
zemeljskega prahu in tako opravil simbolien obred pokopa. Kreontu
prekipi srd ob tej novici. Takoj  posumi, da je na  delu  meanska 
opozicija proti  njemu,  ki je z denarjem  podkupila  straarje. 
Zbor tedaj  zapoje  svojo  znamenito odo o  loveku.  Toda  komaj
izzvenijo  akordi te veliastne ode, e se pojavi straar  z
vklenjeno  Antigono.  Storilko  so zasaili, ko  se  je  med divjim
piem vetra pribliala Polinejkovemu truplu, da bi ga zagrebla. 
Antigona v zaslianju pred Kreontom prizna  svoje dejanje,  in 
Kreon dosledno vztraja pri  razglaeni  smrtni kazni: Antigona bo
iva zazidana v grob. Od tega ga ne  more odvrniti  ne  zbor
tebanskih starein ne  Ismena  ne  njegov  lastni  sin  Hajmon, ki
je obenem tudi  zaroenec  Antigone.       Antigona se nato s
pretresljivo lirino izpovedjo poslovi od zivljenja.
 Komaj  je  Kreon uveljavil svojo  vladarsko  avtoriteto,  se
Antigonina tragedija prevesi v Kreontovo dramo. Videc Tejrezias
napove Kreontu grozeo katastrofo: mesto je oskrunjeno,ker  lei
mrtvec nepokopan in klie nadse bojo jezo.  Kreon se  strezni. Pri
prii poklice sluabnike in odhiti,da bi osvobodil  Antigono in
pokopal Polinejkovo truplo.Tragina ironija je v tem, da zdaj Kreon
sam prekri  svoj  razglas,sam odhiti, da bi pokopal truplo
dravnega sovranika Polinejka.Toda  prepozno. e prihiti sel in
sporoi,  kako  je Kreon nael Antigono v podzemnem grobu obeeno
in kako si je Hajmon ob njenem truplu z meem vzel ivljenje, e
prej  pa je  oeta sramotil in mu grozil z  meem.  Kreontova  ena
Evridika ob teh besedah mole odide v palao. Na oder  pride Kreon, 
v  naroju  nosi Hajmonovo truplo.Toda njegovo trpljenje se ni
konano.Ob hinem oltarju si je Evridika  z meem vzela ivljenje.
Kreon je dokonno strt, tudi sam si eli smrti.
 Ko  je Antigona odhajala v smrt, je hrepenela po  ivljenju, Kreon 
pa  odhaja v ivljenje in si eli smrt.  Antigona  je sicer fizino
uniena, toda moralna zmagovalka. 
     
       Glavni nosilci tragedije:
   Antigona - protagonist, nosilka prve sile, ki si  prizadeva, 
              da bi pokopala Polinejkovo truplo
     Kreon  -  antagonist,  ki  je  prepovedal  pokop   dravnega 
               sovranika in priklical nase bojo jezo
     Ismena - Antigonina sestra, ki je od zaetka na  njeni       
              strani
     Hajmon - Kreontov sin in zaroenec Antigone
 Tejrezias  - videc,  posrednik  med  bogovi  in  vladarjem, 
              posrednik med vladarjem in ljudstvom

Sofokles je nedosegljiv mojster zlasti v oblikovanju  dialogov,
kjer  pogosto v zgoenih in  zaostrenih  stihomitijah udarja verz
ob verz. Celotna drame je nadvse skrbno ponderirana, njena
kompozicija spominja na strogo zgradbo  Partenona.  Vsaka 
sestavina v Sofoklovih tragedija,  vsak  prizor,vsak verz, vsaka
kretnja, je sestavni del celotne  umetnine.Vsa  umetnika  sredstva
so do  skrajnosti  tako  ekonomino domiljena in izkoriena, da
ne more odvzeti ali premakniti niti  najmanjega delca, ne da bi
se s tem  poruil  ali zrahljal celotno kompozicijo. V srediu
Sofoklove dramatike je lovek, ne pa bogovi. Ne zanimajo ga
problemi bogov, bolj ga privlai loveska duevnost. lovek je
tisto  nedoumljivo udo,  v  katerem se zrcalijo vsa nasprotja  in 
protislovja tega  sveta. Po eni strani lovekova silna volja, 
lovek  s svojimi  visokimi ideali, lovek v vsej svoji 
veliini.Po drugi  strani  pa lovek s svojimi  zablodami  in 
napakami,lovek v svoji nemoi in nebogljenosti.Ravno  ta 
distnanca med lovekovo voljo in mojo  je  tista gonilna  vzmet,
ki sproa tragien zaplet v vseh  Sofoklovih dramah.


                          jASSA, Maribor 91/92