                                 ANTIGONA
             Avtor   : Sofokles
             Prevedel: Anton Sovre
             Izdala  : Mladinska knjiga v Ljubljani 1968
                       Knji nica Kondor


Sofokles  ble  i  kot ena najsvetlej ih, pa  obenem  najbolj skrivnostnih
zvezd na nebu gr ke poezije. Rojen je bil okoli leta  495 v ati kem demosu
Kolonu, ki mu je pesnik na  svoja stara  leta  zapel  udovito hvalnico v
svoji  zadnji  drami. Njegov o e je bil lastnik tovarne oro ja. V mladih
letih  se je  Sofokles  ukvarjal  s  portom in z  glasbo  ter  ve krat dosegel 
zmago  pri gimnasti nih in  glasbenih  tekmovanjih.Izro ilo  pravi, da je
kot  estnajstleten mladeni  z liro  v roki  vodil de ki zbor v proslavo
gr ke zmage  nad  Perzijci pri Salamini. V mladosti je pesnik v svojih
dramah tudi  sam nastopal.  Bil je izredno plodovit pisatelj. Napisal je 130
dram,  toda  od teh se jih je le sedem  ohranilo  v  celoti,ostale  so
ohranjene v fragmentih. Ohranjene  tragedije  so:
         Aias,  Antigona,  Elektra, Filoktetes, Trahinke,Oidipus            v
Kolonu in Kralj Oidipus.

Problem, ki ga avtor predstavi v Antigoni je pravica do pokopa.  Samo 
ime Antigone in ozadje motiva  je  vzeto iz miti nega izro ila o tabanski
kraljevi hisi:Med  Ojdipovima  sinovoma Eteoklom in Polinejkom  pride 
do oboro enega  spopada za nasledstvo na kraljevskem  prestolu.Mlaj i
Eteokles prevzame oblast v dr avi, izgnani Polinejkes pa zbere  ete na
Peleponezu in z njimi oblega rodno mesto. V usodni  no i  pride do
dvoboja med bratoma,  v  katerem  oba oble ita  mrtva.  Antigona  odvle e 
Polinejkovo  truplo  na Eteoklovo  grmado,  kjer pride sovra tvo med
bratoma   e  po smrti do izraza v tem, da njuni trupli le ita v dveh
lo enih plamenih.
Toda osnovni konflikt, na katerem temelji Sofoklova tragedija, je
Kreontova prepoved pokopa Polinejka in motiv dekleta,ki postavlja
ljubezen do brata vi je kot dr avni zakon.Da bi herojsko veli ino
Antigoninega dejanja se bolj poveli al, ji  je pesnik postavil ob stran lik
sestre Ismene.  Antigona sku a ze takoj v uvodnem prizoru pridobiti
sestro za sodelovanje  pri svojem dejanju, pri bratovem pokopu,  toda 
brez uspeha.  Ismena sicer ob uduje pogum svoje  sestre,  vendar ozna i
njeno po etje kot blazno. Ismena je sicer dobrosr en,a povpre en  enski
zna aj. Povpre nezi se navadno zadovoljijo s pasivnim odporom proti
zlu.Antigona pa ni povpre en, tudi ne pasivno odmaknjen  zna aj.Njena
aktivnost spro i kolesje vsega dogajanja v dr avi,  za njeno  odlo itev 
zvemo,  e preden se zasvita dan,  v  prvih verzih,  e preden je izdan
uradni razglas.Ob  prvem  svitu nastopi zbor tebanskih stare in  in 
zapoje hvalnico  son nemu  zarku, ki je prvi  razlil  svetlobo   ez
zmagovito tebansko 
mesto, najlep i lu i, ki je kdaj  o arila Thebe.In ze nastopi Kreon, enrgi ni
vladar, ki je ravnokar prevzel oblast v dr avi. Takoj razglasi svoj vladni
program, katerega osrednja to ka je sovra tvo do dr avnih sovra nikov.
Toda komaj Kreon kon a svoj nastopni govor,  e se pojavi
stra ar,preprost plebejec. Sporo i mu, da je neznan storilec prekril
Polinejkovo truplo s tanko plastjo zemeljskega prahu in tako opravil
simboli en obred pokopa. Kreontu prekipi srd ob tej novici. Takoj 
posumi, da je na  delu  me  anska  opozicija proti  njemu,  ki je z
denarjem  podkupila  stra arje.  Zbor tedaj  zapoje  svojo  znamenito odo
o   loveku.  Toda  komaj izzvenijo  akordi te veli astne ode,  e se pojavi
stra ar  z vklenjeno  Antigono.  Storilko  so zasa ili, ko  se  je  med divjim
pi em vetra pribli ala Polinejkovemu truplu, da bi ga zagrebla.  Antigona
v zasli anju pred Kreontom prizna  svoje dejanje,  in  Kreon dosledno
vztraja pri  razgla eni  smrtni kazni: Antigona bo  iva zazidana v grob.
Od tega ga ne  more odvrniti  ne  zbor tebanskih stare in ne  Ismena  ne 
njegov  lastni  sin  Hajmon, ki je obenem tudi  zaro enec  Antigone.      
Antigona se nato s pretresljivo liri no izpovedjo poslovi od zivljenja.
 Komaj  je  Kreon uveljavil svojo  vladarsko  avtoriteto,  se Antigonina
tragedija prevesi v Kreontovo dramo. Videc Tejrezias napove Kreontu
groze o katastrofo: mesto je oskrunjeno,ker  le i mrtvec nepokopan in
kli e nadse bo jo jezo.  Kreon se  strezni. Pri pri i poklice slu abnike in
odhiti,da bi osvobodil  Antigono in pokopal Polinejkovo truplo.Tragi na
ironija je v tem, da zdaj Kreon sam prekr i  svoj  razglas,sam odhiti, da
bi pokopal truplo dr avnega sovra nika Polinejka.Toda  prepozno.  e
prihiti sel in sporo i,  kako  je Kreon na el Antigono v podzemnem grobu
obe eno in kako si je Hajmon ob njenem truplu z me em vzel  ivljenje,  e
prej  pa je  o eta sramotil in mu grozil z  me em.  Kreontova   ena
Evridika ob teh besedah mol e odide v pala o. Na oder  pride Kreon,  v 
naro ju  nosi Hajmonovo truplo.Toda njegovo trpljenje se ni kon ano.Ob
hi nem oltarju si je Evridika  z me em vzela  ivljenje. Kreon je dokon no
strt, tudi sam si  eli smrti.
 Ko  je Antigona odhajala v smrt, je hrepenela po   ivljenju, Kreon  pa 
odhaja v  ivljenje in si  eli smrt.  Antigona  je sicer fizi no uni ena, toda
moralna zmagovalka. 
     
       Glavni nosilci tragedije:
   Antigona - protagonist, nosilka prve sile, ki si  prizadeva, 
              da bi pokopala Polinejkovo truplo
     Kreon  -  antagonist,  ki  je  prepovedal  pokop   dr avnega                
sovra nika in priklical nase bo jo jezo
     Ismena - Antigonina sestra, ki je od za etka na  njeni                     
strani
     Hajmon - Kreontov sin in zaro enec Antigone
 Tejrezias  - videc,  posrednik  med  bogovi  in  vladarjem, 
              posrednik med vladarjem in ljudstvom


Sofokles je nedosegljiv mojster zlasti v oblikovanju  dialogov, kjer 
pogosto v zgo  enih in  zaostrenih  stihomitijah udarja verz ob verz.
Celotna drame je nadvse skrbno ponderirana, njena kompozicija spominja
na strogo zgradbo  Partenona.  Vsaka  sestavina v Sofoklovih tragedija, 
vsak  prizor,vsak verz, vsaka kretnja, je sestavni del celotne 
umetnine.Vsa  umetni ka  sredstva so do  skrajnosti  tako  ekonomi no
domi ljena in izkori  ena, da ne more  odvzeti ali premakniti niti 
najmanj ega delca, ne da bi se s tem  poru il  ali zrahljal celotno
kompozicijo. V sredi  u Sofoklove dramatike je  lovek, ne pa bogovi. Ne
zanimajo ga problemi bogov, bolj ga privla i  loveska du evnost.  lovek
je tisto  nedoumljivo  udo,  v  katerem se zrcalijo vsa nasprotja  in 
protislovja tega  sveta. Po eni strani  lovekova silna volja,   lovek  s
svojimi  visokimi ideali,  lovek v vsej svoji  veli ini.Po drugi  strani  pa
 lovek s svojimi  zablodami  in  napakami, lovek v svoji nemo i in
nebogljenosti.Ravno  ta  distnanca med  lovekovo voljo in mo jo  je  tista
gonilna  vzmet, ki spro a tragi en zaplet v vseh  Sofoklovih dramah.
